Zadnji mesec v letu predstavlja zaključek nekega obdobja, zato je dobro, da naredimo nekaj, da si ga zapomnimo v lepi luči.
Podobno metodo lahko uporabimo tudi pri športni aktivnosti – zaključimo jo s čim lahkotnim, prijetnim (npr. s počasnim iztekom), da nam naslednjič ni težko začeti aktivnosti, saj bi imeli sicer v mislih le napor, ki smo ga doživljali; decembra nam to uslugo naredi zelo ustaljeno praznovanje ‘veselega decembra’.
December pa letos ni samo vesel, ampak tudi pester; med drugim smo prav na začetku meseca državljani z volilno pravico šli na predčasne državnozborske volitve in bomo v kratkem izvedeli tudi njihove uradne rezultate (16. december). Ne potrebujemo preveč pozornega očesa, da ugotovimo, da je bilo, kot je v politiki pač ustaljena navada, tudi letos prisotno izključevanje na naše in vaše. Kdor ni z nami, je proti nam in kar je naše, je dobro, kar je vaše, pa je slabo.
Zanimivo je poznati psihološki izvor in podlago tovrstnega izključevanja. Kot v izjemni knjigi ‘Družine in kako v njih preživeti’ pojasnjujeta avtorja (R. Skynner in J. Cleese), je izvor za tako ravnanje v otroštvu vsakega izmed nas. Ko se rodimo, smo najprej brez vsakršnih meja in dojemamo našo dobro mamo, ki nas hrani in skrbi za nas, kot del sebe.
Po približno 6 mesecih ‘dojamemo’, da mama ni del nas, hkrati jo tudi sestavimo v celoto, saj smo jo prej dojemali po delih – prsi, glas, roke. Še vedno pa mislimo, da smo bog, saj je takrat edino prav (nasvet bodočim in sedanjim mamicam!), da mati takrat otroku ustreže v vseh njegovih željah.
Po dopolnjenem enem letu starosti je čas, da se otroka začne omejevati na ‘normalno velikost’; ker je tudi mama samo človek in nikakor ne božanstvo, otroku ne more ugoditi v vseh njegovih željah, tudi če bi to želela (včasih pa je tudi prisiljena otroku odreči kakšno željo; to je za otroka dolgoročno izjemno koristno).
Otroku kot božanstvu to seveda ni všeč, je zelo jezen na mamo in dokončno prepričan, da ona ni del njega; doživlja primarni razcep (ali s tujko spliting). V svojih predstavah mamo razdeli na dobro mamo (ki hrani in ugodi vsem željam) in slabo mamo (mamo, ki daje prepovedi), ki je ne mara in okrivi za vse slabo. Hkrati isto stori tudi s sabo in za to, kar mu ni všeč pri sebi (čeprav je del njega), že mora biti kriv nekdo drug.
Otrok v tem času potrebuje čustveno oporo, da zmore iti čez to fazo in tako postopoma razreši spliting. Zdravo razrešen spliting pomeni, da je oseba sposobna videti napake pri sebi in jih sprejeti, hkrati pa si ne prisvaja zaslug drugih. Do te stopnje oseba lahko raste leta in leta. Kaj pa če se vmes kaj zatakne, če osebi ne uspe zadovoljivo razrešiti tega primarnega razcepa?
V tem primeru bo svet še vedno delila na črno in belo, ne da bi uspela razpoznati vmesne sive cone. Prav na tem pa temelji tudi politika, še posebej stranke s skrajnimi stališči; delovanje je povsem preprosto – mi smo dobri in bomo poskrbeli za vas, imamo najboljše strokovnjake in edino mi poznamo pravo rešitev za vse težave. Drugi? Drugi so v preteklosti zagrešili toliko napak, nakradli toliko denarja (mi ga seveda ‘nismo’), da se vam pod njihovo taktirko ne godi nič dobrega.
Da ne bo pomote. Nikakor ne gre trditi, da so imeli vsi politični veljaki težave v otroštvu in da jih le-te preganjajo vse do današnjih dni; stanje splitinga se da umetno ustvariti in politiki to večinoma vedo in izkoriščajo. Predvsem je to izrazito pred kakšno vojno (mi se borimo za osvoboditev, sovražniki so grožnja civiliziranemu svetu); Hitler je bil denimo mojster ustvarjanja takšnih razmer.
Zakaj sploh govorim o tem? Potrebno se je zavedati tega dejstva in potrebno je vedeti, da od tod izvirajo tudi vsi predsodki proti drugačnim (črnci, tujci, istospolno usmerjeni, …). To je aktualno tudi v decembru – 10. december je svetovni dan človekovih pravic, saj je bila na ta dan leta 1948 sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic; ta predstavlja ideal tega, da bi bile človekove pravice in svoboščine vsem zagotovljene v čimvečji (če se da, enaki) meri in da bi jih vsi spoštovali.
Če smo začeli pri veselem decembru, se vrnili v otroštvo in se nato spomnili še človekovih pravic, smo res opravili kar dolgo pot in smo si pošteno zaslužili kakšno kuhano vino (rekel sem eno, ne deset, čeprav si v veselem decembru nemara že lahko malo pogledamo skozi prste in namesto tega v kozarec, sploh če smo obdani z veselimi ljudmi.
Blaž Božnar
