Pred kratkim sem dobil odziv bralke moje kolumne, katerega sem bil zelo vesel, saj razkriva njeno pozorno branje; v nadaljevanju ji bom na kratko odgovoril.
Če pa je napisano zmotilo še koga, tolikanj bolje; tudi taki boste namreč deležni odgovora.
Tudi v splošnem so odzivi in konstruktivne kritike dejansko lahko pravo darilo za tistega, ki se loteva česarkoli – če tako darilo seveda zna sprejeti in se ne skrije za zaveso užaljenosti – saj mu da pomembno povratno informacijo glede tega, kako je moč razumeti, kar je napisal (ali naredil) – ali je svoje misli ubesedil na pravilen način. Hkrati mu konstruktivna in argumentirana kritika lahko bogati znanje in pomaga vzpostaviti večjo samo-kritičnost. Druga plat medalje pa je seveda, da nas – v začetku – negativen odziv okolice ne sme odvrniti od naših načrtov, če verjamemo, da delamo dobro in prav, ampak moramo ostati zvesti sami sebi in vztrajati, ampak to je že druga zgodba.
Konkreten pomislek drage bralke se je nanašal na moja razmišljanja v prejšnjih prispevkih. Tako sem v zadnji kolumni ‘hic et nunc’ govoril o tem, da je za izboljšanje razpoloženja potrebno spremeniti način mišljenja, torej da nas že pozitivno mišljenje reši slabo-voljnosti. V pred-prejšnji kolumni z naslovom ‘Ali se/te/to sprejemam?’ pa sem govoril o tem, da nam prepričevanje samega sebe, da z nami ni nič narobe (v primeru, da nekaj dejansko ni v redu in mi to vemo, pa si nočemo priznati), dolgoročno ne koristi, saj lahko temelji na tlačenju določenih emocij, ki nekoč pač morejo priti na dan in bodo neizogibno prišle v pomnoženi obliki.
Dejansko se oba pristopa dopolnjujeta, kar potrjujejo tudi številni psihologi.
V praksi je torej zrel odziv na slabo počutje tak, da najprej sprejmemo (vsako) stanje, ki je v nas prisotno v sedanjosti (denimo slabo počutje), in sicer ne v smislu pasivnosti ali resignacije, temveč v smislu, da tega ne vidimo kot katastrofo, ki bo trajala večno, ampak le kot tako, kot pač je (saj ni drugačno ali pač?), da torej priznamo resničnost in se ji ne upiramo.
Takega pristopa nas uči uzaveščenost (ang. mindfulness). Takšen pristop je hkrati nekakšna iskrenost do samega sebe, ki je zelo pomembna, saj nam dovoli občutiti vse, kar pač čutimo. Nasprotna varianta ni produktivna – je tlačenje občutkov (supresija), ki daje kaj klavrne rezultate. Pristop uzaveščenosti uči (in realnost to potrjuje), da bolj kot mislimo, da nekega občutka, ki ga dejansko že čutimo, ‘ne bi smeli’ občutiti, bolj verjetno je, da ga bomo še bolj intenzivno občutili; podobno uči tudi zenovska filozofija. Če nam torej denimo absolutno ne sme spodledeti, je zelo verjetno, da nam bo. Če ne prenesemo nobenega občutka žalosti, smo na poti v depresijo. Če zanikamo in tlačimo svojo jezo, prav tako.
Za pot k boljšemu počutju pa so pomembni nadaljnji koraki, ki jih ukrenemo s slabim počutjem, potem ko ga sprejmemo (podrobneje sem jih opisoval v ‘hic et nunc’ kolumni) – zelo nam koristi, če se (po sprejemanju stanja, ki ga občutimo) pozitivno naravnamo, torej da pričakujemo dobro in da to poskušamo začutiti v sedanjosti; do tega lahko pridemo preko tehnike afirmacij. Korak za korakom se tako lahko potegnemo iz ‘brezna’ slabega počutja, ki ga pomaga vzdrževati naš odziv nanj v smislu negativnega mišljenja. Vzdrževanje je namreč povsem naša domena, kar nam dobro ponazarja rečenica, da je bolečina (naravno, biološko) dejstvo, trpljenje – vzdrževanje tega stanja – pa je (naša) izbira. K sreči imamo vedno na razpolago možnost, da si premislimo, imamo torej moč izbire.
Tako moram za zaključek reči, da sem izbral naravnanost, da bom izjemno vesel vaših, četudi morda kritičnih komentarjev (pa tudi predlogov) na zapisane vrstice, ki jih lahko pošljete na boznar.blaz@gmail.com ali pa me morda kontaktirajte na kakšen drugačen, vam bližji način.
Blaž Božnar
