Od 8. 7. do 14. 7. v Škofji Loki, Kranju in Cerknem, z osrednjim prizoriščem Pri Rdeči Ostrigi, poteka tradicionalni festival In Memoriam prof. Peter Hafner. Festival je posvečen profesorju matematike Petru Hafnerju, ki je bil znan kot glasbeni entuziast. Med znanimi izvajalci so že in še bodo nastopili Koala Voice, Lola Marsh, Haiku Garden in mnogi drugi. Pester pa bo tudi dnevni program, ki si ga lahko ogledate na inmemoriam.si. Za organizacijo dogodka stoji Tine Hafner, ki je z idejo pričel že v svojih srednješolskih letih.
Festival se letos odvija že v enajsto, kako se je rodila ideja zanj?
Dogodke v Ostrigi sem pričel organizirati leta 2005, ko sem bil še dijak. S kolegi smo se redno udeleževali alter koncertov, na Krawalu v Železnikih in tako nas je prijelo, da bi tudi mi v Škofji Loki organizirali podoben festival.
Najprej sploh nismo vedeli, kako bi se tega lotili. Po spletu okoliščin in malce zmešnjave smo pristali v baru Pri Rdeči Ostrigi, kjer so nam Ostrigini aktivisti nesebično ponudili prostor in organizacijsko znanje. Na idejni ravni nismo imeli težav, saj nam je veliko pomagal moj oče, ki sicer ni nikoli organiziral dogodkov, je bil pa od osemdesetih let dalje konstantno del neodvisne scene. Pred praznovanjem pete obletnice Alter-Festa je oče umrl. Takrat smo se s kolegi odločili, da mu posvetimo festival in ga podnaslovimo In Memoriam prof. Peter Hafner. Bil je mišljen kot enkratni dogodek, vendar nas je vzdušje na dogodku prepričalo, da s festivalom nadaljujemo. Tako sta se naslednje leto (2010) poti Alter-Festa in Memoriala ločili.
Kako si za prvi In Memoriam dobil idejo za line-up?
Prvi memorial (in hkrati petletka Alter-Festa) smo si zamislili kot koncertno druženje z našimi glasbenimi prijatelji, s katerimi smo se spoprijateljili po prvih petih letih organiziranja dogodkov v očetov spomin. Dogodek je bil dvodneven, en dan smo posvetili domačemu kant avtorstvu (od Marka Breclja, Tomaža Pengova, Damirja Avdića itd.), drugega pa bolj kitarski glasbi. Takrat sem si dogodek naivno predstavljal kot posebno mašo za očeta in sem tudi mislil, da se bo festival odvijal v tako smer, da se bodo na njem predstavljali manjši, še nepoznani bandi. Po drugi izvedbi festivala pa sem videl, da bo treba program uravnotežiti z nekim večjim imenom.
Letos je večje ime Lola Marsh. Kako si prišel v stik z njo?
Precej enostavno. Vzpostavili smo stik, predstavili idejo festivala in kljub temu, da gre za manjše prizorišče, ki ne sprejme ravno štirimestnega števila obiskovalcev, je bila zasedbi ideja izjemno všeč in tako se nam je uspelo dogovoriti.
Res je fino, da povabiš tuje, še neznane izvajalce, ki se imajo priložnost predstaviti na festivalu. A se ti kdaj zahvalijo za tako priložnost in izrazijo željo, da bi še kdaj prišli?
Ja, itak, skoraj vsakič je tako. Z vsemi nastopajočimi imamo prijateljski odnos, zato je tudi velika verjetnost, da se skozi leta nastopi določenih izvajalcev ponavljajo.
Glede line-upa je pa v bistvu tako, da zasledujemo nekaj smernic. Pomembno nam je, da so nam izvajalci blizu na osebni ravni, pri tem mislim, da so v redu kot osebe. Na drugi strani pa vedno želimo predstaviti nekaj aktualnega in svežega. Hkrati pa nas ne moti, če se določeni izvajalci ponovijo na festivalu, če le imajo novo izdajo, ki bi jo lahko predstavili na dogodku.
Glede line-upa, predstavile so se skoraj vse glasbene zvrsti, od punka, rocka, elektronske glasbe do rapa. Ali je katera glasbena zvrst, ki na festivalu še ni bila prisotna?
Vedno poskrbimo za raznolikost, ampak se kljub temu držimo neke rdeče niti, ki povezuje program. Še nikoli pa ni bilo metalskih zasedb.
Kateri memorial se ti je najbolj vtisnil v spomin?
Težko vprašanje. Mislim, da bi jih lahko par izpostavil. Najpomembnejši je bil seveda prvi, ki je sprožil celotno zgodbo. Poleg tega sta se mi v spomin vtisnila tudi tretji (2011), ki je dvignil festival na višji nivo, in peti (2013), ker je takrat prvič festival potekal teden dni.
Verjetno pa si bom za celo življenje zapomnil tudi lanski zaključek festivala s skupino Laibach na škofjeloškem gradu.
Za sabo imaš kar precej veliko ekipo, tehnične in grafične oblikovalce, DJ-je, organizatorje in celo enega kuharja. Ali je ekipa še vedno ista od samega začetka?
Ekipa je zelo fluidna. Veliko ljudi ni več zraven, so pa vsi še vedno podporniki in redni obiskovalci festivala. Skozi čas pa so se ekipi seveda pridružili tudi novi člani.
Na spletu sem zasledila, da je grafična oblikovalka tvoja žena. Vaju je zbližal festival?
V bistvu naju je združila Ostriga. Ona je bila redna obiskovalka dogodkov v Ostrigi, vendar se takrat še ni profesionalno ukvarjala z grafičnim oblikovanjem, tako da je bil tretji memorial (2011) njen prvi večji projekt.
Kot študentki se mi zdijo karte za festival res ugodne. Kako ste določili ceno?
Na periferiji je težko držati iste cene kot v centru, a vseeno ne more biti vse zastonj. Ceno vstopnic moramo prilagoditi tako, da s tem denarjem pokrijemo stroške, ampak še vseeno pazimo, da je festival dostopen širši javnosti, od dijakov in vse do starejših meščanov.
Kaj pa ti? Si bil kdaj del banda?
(Smeh) Nikoli nisem igral nobenega inštrumenta, sva pa imela s kolegom v srednji šoli manjši band, ampak sem kmalu ugotovil, da lahko sceni bolj pomagam na druge načine.
Novinar
