Danes so redke rastline, ki so vsesplošno poznane in tako zelo uporabne kot česen, ki se že tisočletja uporablja v zdravilne namene.
Dolgo so ga namreč uporabljali le kot zdravilo in ne kot začimbo. Tako česen že od pradavnine velja za eno najučinkovitejših naravnih zdravil za odpravljanje črevesnih zajedavcev ter lajšanje težav z dihanjem in prebavo.
Česen je značilnega vonja, sladkastega in pekočega okusa. Njegov širok spekter delovanja pripisujejo več kot 200 biološko aktivnim učinkovinam, med katerimi sta najpomembnejši alicin in eterično olje. Zaradi žveplovih sestavin v eteričnem olju ima neprijeten vonj, a brez njih ni zdravilen. Pripravki brez vonja so zelo učinkoviti, saj je vonj le prikrit, kar se doseže z ustrezno tehnološko obliko. Česen, med drugim, vsebuje še kalij, kalcij, fosfor, selen, precej velike količine vitaminov B in C ter beljakovine.
Česen je diaforetik, ekspektorans, spazmolitik, antiseptik, bakteriostatik, antimikotik, antivirotik, hipotenziv in antihelmintik.
Znanstveniki so v številnih raziskavah ugotovili, da so sestavine v česnu koristne za srce, ker znižujejo krvni tlak, preprečujejo nastajanje holesterola v jetrih, znižujejo raven škodljivega holesterola in dvigujejo ravni koristnih lipoproteinov velike gostote krvi. Česen znižuje povišan krvni tlak, saj kot diuretik spodbuja izločanje urina in širi krvne žile. Visok holesterol pa znižuje približno tako uspešno kot zdravila na recept. Že polovica česnovega stroka na dan lahko zniža visok holesterol za 9%. Glede holesterola strokovnjaki domnevajo, da je ob uživanju česna zavrto njegovo nastajanje v telesu, hkrati pa naj bi bilo pospešeno tudi njegovo izločanje z žolčem. Česen zavira nastajanje krvnih strdkov in povečuje hitrost, s katero se le-ti razkrajajo. Ker česen pripomore k redkejši krvi, lahko prepreči težave s krvnim obtokom, kap, bolezni srca in trombozo.
Med znanimi rastlinskimi antibiotiki sodi česen zagotovo med najučinkovitejše, saj pomaga proti streptokokom, tifusu in paratifusu ter proti različnim glivicam in virusom. Primerjalne raziskave z antibiotiki so pokazale, da česen bolje učinkuje proti bacilom in stafilokokom. Tako ima antibiotično delovanje in učinkovanje proti bakterijam, virusnim ter glivičnim okužbam, kot so na primer vse vrste vnetij v prsnem košu, nahod, gripa, vnetje ušes, vnetja ustne votline, ter blaži tudi katar in herpes.
Lahko ga uživamo presnega, da odmašimo zamašen nos in ublažimo druge simptome prehlada. Učinkovito blaži tudi vnetja prebavil, kot so vnetje želodčne in črevesne sluznice ter griža. Česen v črevesju preprečuje gnitje, tako da olajša razmnoževanje mlečnokislinskih bakterij, to pa pripomore k ravnotežju črevesne flore. Takšno delovanje česna preprečuje nastajanje črevesnih plinov, raznih krčev, drisk in širjenje škodljivih sestavin, ker preprečuje, da bi se absorbirale in s tem prodrle v kri, prek katere bi lahko povzročile motnje v organizmu.
Znanstveniki so dokazali vpliv česna na črevesne parazite, zato ga lahko uporabljamo proti njim, ima pa tudi učinek detoksifikacije in čisti kri. Opazili so, da pri rudarjih, ki so uživali večje količine česna, ni prišlo do zastrupitve s svincem. Česen je zelo učinkovit pri slabokrvnosti, utrujenosti in onesnaženem okolju. Pomlajuje možgane in imunski sistem. Najnovejše japonske raziskave na živalih kažejo, da uživanje česna lahko obnavlja možganske in imunske funkcije pri starih podganah, torej tiste funkcije, ki slabijo s staranjem. Česen lahko celo pomaga preprečevati in zmanjševati Alzheimerjevo “senilnost”. Zavira tudi splošno propadanje telesa, ki ga pospešujejo napadi prostih radikalov na celice.
Ker ima česen antioksidativno lastnost, pomeni, da deluje tudi kot zaščita pred rakom. To potrjuje tudi mnenje Ameriškega inštituta za raziskavo raka, kjer postavljajo česen na prvo mesto seznama tistih prehrambenih proizvodov, ki lahko preprečujejo nastanek nekaterih vrst raka. Na Kitajskem so statistike potrdile, da se na področjih, kjer zaužijejo velike količine česna, rak na želodcu najmanj pojavlja, z raziskavami med ljudmi v Shandongu na Kitajskem, kjer je največ primerov želodčnega raka na svetu, pa so ugotovili, da redno uživanje česna deloma varuje pred to boleznijo. Danes raziskave na živalih kažejo, da sestavina česna, imenovana alidisulfid, preprečuje rast malignih tumorjev.
Česen tudi uravnava sladkor v krvi in tako blaži starostno sladkorno bolezen. Pri težavah z aknami ali blagim kožnim vnetjem pa lahko sveže stroke česna neposredno vtiramo v kožo.
Včasih tudi kakšna težavica …
Splošni stranski učinki, ki se pojavijo ob uporabi česna, so lahko pri ljudeh goreč občutek v ustih in želodcu, driska ter bruhanje. Pri nekaterih ljudeh izzove tudi alergije, pri občutljivih pa migrene. Lahko moti zdravljenje s hipoglikemiki, zdravili za znižanje sladkorja v krvi in antikoagulansi ter zdravili zoper strjevanje krvi, stopnjuje protistrjevalni učinek protivnetnih zdravil ter zveča delovanje nenasičenih maščobnih kislin omega-3.
V korist našega zdravja je česen priporočeno uživati predvsem v obliki raznih pripravkov, ki vsebujejo dragocena česnova olja, po zaužitju pa za seboj ne puščajo neprijetnega zadaha po česnu. Tako je proti okužbam črevesja in dihal ter za preprečevanje težav z ožiljem priporočeno zaužiti 40 do 50 kapljic tinkture na osnovi česna ali pa 1 do 3 tablete ali kapsule s česnom (300 mg, na voljo v obliki brez vonja) na dan. Proti črevesnim zajedavcem pa je priporočljivo zaužiti 100 do 250 mg suhega izvlečka česna na dan. V primeru zdravljenja s česnom je namreč potrebno zaužiti velike količine le-tega (deset ali več strokov dnevno), in ker žveplove spojine v česnu hitro izhlapevajo, nastane neprijeten zadah, ki ga sicer lahko preženemo z žvečenjem peteršilja. Da se torej izognemo nezaželenim posledicam česna in žvečenju peteršilja, ga raje uživajmo v obliki prehranskih dopolnil, vseeno pa vsak dan pojejmo vsaj en strok česna.
Zgodovina uporabe česna:
* Ostanki česna so najdeni že v pečinah izpred 10.000 let, sumerske ploščice iz leta 3.000 pred našim štetjem pa že priporočajo njegovo uporabo.
* Zanimivo je, da so Egipčane imenovali “smrdljivi narod”, ker so v velikih količinah uporabljali česen. Bil je tako zelo cenjen, da je služil kot denarna valuta. Takrat so celo sužnje vrednotili s česnom in tako je en zdrav suženj veljal 5 kg česna. Egipčani so česen dobesedno častili, saj so glinene modele česnovih gomoljev postavili v Tutankamonovo grobnico. Sužnji, ki so gradili piramide, so dobivali velike količine česna, ker so njihovi lastniki ugotovili, da če jih hranijo s česnom, delajo več in so bolj vzdržljivi, hkrati pa jih zaščitijo pred raznimi nalezljivimi boleznimi, ki so takrat terjale smrt množice ljudi.
* Najstarejši znani medicinski zapisi, Ebersovi papirusi, poudarjajo, da je “česen dober proti glavobolu, pikom mrčesa, menstrualnim težavam, črevesnim glistam, tumorjem in srčnim težavam” ter navajajo 22 receptov za zdravljenje s česnom.
* Grki so česen uporabljali v času priprav na olimpijske igre, da bi si zagotovili dovolj moči. Tako so ga borci, tik pred končno borbo, zaužili, da bi z njegovim vonjem prestrašili svoje sovražnike. Celo v Odiseji je navedeno, da je Odisej užival česen. Grški zdravnik Hipokrat pa predpisuje “česen proti zaprtju, kopičenju vode v organizmu, vnetju, raku, gobavosti, za celjenje ran in proti težavam s prebavo ter raku na maternici”.
* Rimski zgodovinar Plinij starejši (1. st.) svetuje uživanje česna celo proti 61 različnim boleznim, medtem ko ga Diskorides priporoča le proti poapnenju žil in srčnim težavam.
* Indijanci so česen uporabljali proti raku in gobavosti, v srednjem veku pa je menihom služil kot zaščita pred kugo.
* V času prve svetovne vojne, ko še niso poznali penicilina, so ruski vojaki uporabljali česen za celjenje ran. V drugi svetovni vojni, ko je bil penicilin že v uporabi, vendar ga ni bilo dovolj, pa so česen masovno uporabljali proti infekcijam in zastrupitvi. Zato ga imenujejo tudi “ruski penicilin”. Sicer pa je česen skozi zgodovino dobil še mnogo drugih imen, kot na primer “madžarska limona”.
* Ljudje so kmalu spoznali, da je česen izredno učinkovito sredstvo proti infekcijam, katerih izzivalci so amebe in paraziti, ki se lahko najdejo v vodah iz okuženih vodnjakov.
* Do leta 1940 česna v Ameriki niso sprejemali, našel se je le v poganskih jedeh delavskega razreda. Kasneje so spoznali njegove vrednote in ga umestili v svoje recepte kot pomembno sestavino, ne le kot manjšo začimbo. Danes pa se Italijani trudijo, da bi ga umaknili iz mediteranskih jedi.
