Naslov je predpostavka idealistična pogleda na svet, vendar to ne bo razprava o platonističnem filozofskem pogledu na svet in Platonovem svetu idej kot takem, pač pa je razprava naravnana zelo aplikativno-psihološko.
Vsi nekako intuitivno vemo, da so misli, ki nas prevevajo ob določeni situaciji, pomembne, saj vplivajo na naša čustva, ta pa zelo močno vplivajo na naše počutje. Nekateri trdijo (in se po dobrem premisleku ni težko strinjati z njimi), da misli, ki rojijo po naši glavi v seštevku (torej ko velikokrat o nečem ‘mislimo’ na določen način), oblikujejo naša prepričanja, prepričanja pa postanejo naše prevladujoče doživljanje sveta in življenja. Že takoj lahko povemo, da s tem ne mislimo na misli, ki spontano pridejo v zavest (in prav tako spontano tudi odidejo – če jim seveda pustimo) in so reakcija na dražljaj iz okolja, ki ga povežemo z nečim že znanim. Govorimo o mislih, katerih tok lahko usmerjamo zavestno.
Zakaj in kako bi bilo to sploh lahko uporabno?
Najbolje, da si pogledamo zelo konkreten in pogost primer. Zamislimo si situacijo, da smo na neki študentski zabavi, ko nenadoma opazimo, da se počutimo slabo (in to seveda ni rezultat določenih opojnih tekočin ali sorodnih produktov – to je konec koncev zelo pogosto). Vprašamo se – zakaj?
Če bi malo pobrskali po naši glavi, bi lahko ugotovili, da se denimo počutimo osamljene, da mislimo, da danes spet ne bomo srečali osebe, ki bi nam bila všeč (če jo seveda iščemo in ne plezamo ravno v tem trenutku po udejanjeni osebi svojih sanj), da je tako ali tako ‘na sporedu’ bedna glasba, da je tako ali tako preveč ljudi in da je tako ali tako v bistvu kar vse brez veze. Te misli seveda res niso spodbudne in, ker so misli in telesno počutje še kako povezane, se posledično počutimo slabo.
Tako prepričanje nam resnično ne prinaša prav nobene koristi, saj se potem prevečkrat zgodi, da se naša pričakovanja uresničijo in tako zapustimo zabavo kisle volje.
Zakaj bi to dopustili?
Ljudje smo sicer uradno racionalna bitja, pa vendar se velikokrat izkažemo za še kako neracionalna. Sami sebi namreč delamo škodo in ustvarjamo slabo voljo. Tega ne more storiti nihče namesto nas. Seveda se lahko tukaj ne strinjate in rečete: “Kaj govoriš, ta kreten me je spravil v slabo voljo – obupen je in sploh me ne razume …” itd. Ni res! Našo miselno reakcijo na zunanje dražljaje določamo sami.
Seveda ni vse premočrtno in v življenju se nikomur ne dogajajo le stvari, ki bi ga spravljale v dobro voljo. Vsak je kdaj žalosten, jezen (mimogrede – jeza je zelo pozitivno čustvo – ko smo jezni, smo zelo v stiku s samim sabo in točno vemo, kaj nam ni všeč; ključno je le pravilno upravljanje z jezo – več o tem si lahko preberete v ustrezni psihološki literaturi), razočaran, osamljen, … vendar je to reakcija na dejstva, za katero ni potrebno, da se vleče neskončno dolgo. Naravno je, da nas boli, ko se opečemo, naravno je, da se ustrašimo, ko pred nas zapelje avto, … to nas konec koncev rešuje, saj smo naravnani k samoohranitvi. Vendar pa moramo vedeti, da je bolečina dejstvo, trpljenje pa izbira – sami se odločimo, koliko časa bomo motrili določeno zadevo, jo pestovali sami v sebi in se sami sebi smilili. Z vsem tem lahko prenehamo takoj!
Ja, kaj pa naj potem storim na zabavi, ki je polomija?
No, pa se vrnimo nazaj: vaša misel naj bo usmerjena v to, da bi se danes, prav danes, prav na tej zabavi želeli imeti dobro – preprosto odločite se to in nič drugega; to ni najlažja stvar, vendar nam lahko uspe (če se tako odločimo). To resnično deluje!
Seveda se lahko odločite, da so to tako ali tako prazne marnje, da to tako ali tako ne bo delovalo, in potem bo seveda obstalo pri tem. Ne bo delovalo. Lahko pa poskusite. To so storili mnogi pred vami in so se imeli dobro. Poleg tega naša dobra naravnanost vpliva na naše počutje – če pa se dobro počutimo, smo bolj zanimivi sogovorniki; in če smo bolj zanimivi sogovorniki, smo bolj zanimiv partner (zaenkrat le) za pogovor za osebe nasprotnega (za nekatere istega, pa recimo raje – ciljnega; to je praktično vseeno, a to ni predmet te razprave) spola.
Nadaljnja razprava bi bilo teoretiziranje. Pomembna je aktivnost. Preizkusite to ob naslednji priložnosti!
Blaž Božnar
