Študentske volitve, ki so bolj ali manj že mimo so se sprevrgle v situacijo divjega tekmovanja med kandidati.
Konkurenca in kampanja sta bili močni, študentje so se, ne glede na barvno pripadnost, borili do konca.
Še posebej pestra je bila pa tekma med rdečimi in rumenimi na Fakulteti na družbene vede. Skupini sta namreč medsebojno konkurenčnost vzeli tako resno, da se je tekma sprevrgla celo v nerazumna dejanja, ki so seveda postala kaj hitro tudi tarča medijev.
Žurnal in Dnevnik sta oba poročala o neprijetnem incidentu, ko je študentu, ki pripada Odprte fronte (rdečih), nekdo pobarval avto z žaljivim rdečim napisom. Oba medija seveda poročata dokaj pristransko, saj se opirata predvsem na mnenje rdečih, nasprotnikov pa sploh nihče ni vprašal o tem, kaj imajo oni sami povedati sebi v bran. Rumeni, ki pravzaprav, kljub navajanju medijev, nimajo nobene veze z bivšimi modrimi, trdijo, da gre le za antipropagando, ki naj bi povsem namenoma škodila njim in sami ironično dodajajo, da če bi bil napis njihov, bi bil verjetno rumen. Zanimivo je, da sami v svoji lastni propagandi niso nikoli navajali dejstev proti konkurentom, medtem ko so rdeči jasno zapisali na svoje letake, naj študentje ne volijo liste Zbudi se, torej rumenih. Za prispevek v Dnevniku so rdeči dodali še to, da so prijemali žaljiva sporočila na spletu in po telefonu, jaz pa se sprašujem o resničnosti tega, saj: Kot, da nimajo študentje kaj bolj pametnega za delat kot pa barvat drug drugemu avte in pošiljat žaljiva sporočila? Kaj nismo že malo ‘preodrasli’ za to? In vprašanje se pravzaprav glasi: Kdo je tukaj zares odrasel? Rumeni, ki so se na te žaljive novice odzvali presenetljivo mirno, ali rdeči, ki so bili pripravljeni preseči vse meje okusa na predvolilni tekmi?
Drugo zanimivo dejstvo, ki je bilo navedeno v članku v Dnevniku pa je bilo o tem, koliko denarja gre za promocijski material in v prvi vrsti o podkupovanju študentov s raznimi darilci. Zanimivo je namreč to, da je v članku naveden predvsem promocijski material rumenih…. Kaj pa ostalih? Mar niso ostali celo prednjačili in še bolj odprli svojih denarnic za svojo promocijo z najemom stojnic, energy drinkov ipd.? In kako gre očitati študentom take pristope, ko pa jih, in to množično, uporabljajo naši državni politiki? Navsezadnje pa sploh ni važno to kdo je porabil koliko denarja, saj na koncu šteje le vsebina programa in dober namen kandidatov ne glede na barvo.
Tako morda dodajam le v premislek skupinam, ki so letos kandidirale za položaje: Kaj smo res tako ‘nizko padli’, da moramo drug drugemu jamo kopat? Ali nam je res lasten interes bolj pomemben od študentske skupnosti, v katero spadamo vsi, da se ločimo v skupine po barvah, namesto da bi sodelovali skupaj? In kar je še najbolj žalostno: Kako gluhi smo drug za drugega!
