Intervju
Aljoša Krdžić, predsednik ŠOU v Ljubljani
Kaj je po tvojem mnenju namen študentskega organiziranja in ali študentsko organiziranje v obstoječi obliki sledi temu namenu?
Temeljno poslanstvo študentskega organiziranja, torej tudi poslanstvo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani), je zastopanje interesov in pravic študentov na različnih področjih ter zavzemanje za njihovo uresničitev. Tako je delovanje ŠOU v Ljubljani tudi delovanje avtonomne, demokratične strukture, ki množico raznolikih študentskih interesov prevaja v konkretne cilje, strategije in dejavnosti, za študentski interes pa si prizadeva v stalnem, bolj ali manj konfliktnem odnosu z državo. Ob tem ŠOU v Ljubljani z organizacijo številnih športnih, kulturnih, izobraževalnih ter zabavnih dogodkov in prireditev skrbi za raznovrstnost in kakovost obštudijskega življenja. Organizacija vse študente spodbuja in jim omogoča tudi aktivno delovanje na vseh omenjenih področjih, s čimer lahko pridobijo pomembne izkušnje, ki jim bodo prišle prav tudi po končanem študiju. Žal se predvsem slednjemu zaenkrat namenja premalo pozornosti.
Ali je po tvojem mnenju model financiranja študentskega organiziranja primeren in če ne, kakšen bi bil vaš predlog financiranja?
Model financiranja študentskih organizacij ni primeren. Pri tem ne mislim le financiranja na ravni Študentske organizacije Slovenije (ŠOS), ampak tudi financiranje na ravni države. Država bi morala v študentskih organizacijah prepoznati močan steber civilne družbe in ga temu primerno financirati prek sistemskih virov. Problem, ki se pojavlja v zadnjem času je, da država prikrito zmanjšuje sredstva, namenjena za delovanje študentskih organizacij – dokaz za to je predlog Zakona o malem delu. ŠOU v Ljubljani s sredstvi, ki jih dobi iz koncesijske dajatve, za študente naredi veliko – ob zastopanju njihovih pravic in interesov vsako leto izvede, soorganizira, sofinancira ali finančno podpira okoli 2000 različnih projektov in dejavnosti, pri čemer so mnogi izmed njih tudi širšega civilno-družbenega pomena. Odgovor na očitke o netransparentnem delovanju, ki smo jih študentske organizacije deležne, delno vidimo v sistemski ureditvi financiranja študentskih organizacij iz državnega proračuna. S tem bi bile podvržene rednemu nadzoru različnih ustanov (npr. nadzoru Računskega sodišča …).
Tudi financiranje znotraj ŠOS je problematično. Ni pravično, da notranji akti organizacij, ki delujejo pod okriljem ŠOS, postavljajo študente v neenakopraven položaj glede na to, od kod prihajajo (ljubljanski študentje s stalnim prebivališčem v prestolnici na primer sploh nimajo svojega kluba, če bi ga imeli, pa bi bil financiran v 10-krat manjšem obsegu kot drugi klubi). Če rešimo to težavo tako, da pavšalno ocenimo in študentskim klubom skupaj namenimo 30% sredstev, se pojavi drugi problem, vezan na razmerja med posameznimi študentskimi organizacijami. Zavedam se, da financiranje po glavi študenta ne zadošča, saj organizacije potrebujejo določena sredstva za hladni pogon in vzdrževanje sistemov, kot je študentska prehrana ipd. A vseeno so razlike od 7. 7. 2010 prevelike, saj ŠOU v Mariboru prejme približno 130 evrov na študenta, ŠOU na Primorskem približno 110 evrov na študenta, ŠOU v Ljubljani, ki zastopa več kot polovico vseh slovenskih študentov, pa prejme približno 60 evrov na študenta. Pravičen ključ delitve sredstev bi bil lahko na primer takšen, da se določi nek absolutni znesek, ki ga vsaka organizacija potrebuje za hladni pogon. Od tu naprej lahko financiranje uredimo po ključu reprezentativnosti. Tako bi vsaka organizacija dobila sredstva za hladni pogon (znesek X, ki je pri vseh enak) in dodatna sredstva, namenjena za obštudijske dejavnosti (znesek Y na študenta).
Kakšne finančne bonitete prinaša delovanje v študentskih organizacijah funkcionarjem v ŠOU v Ljubljani? Ali nam lahko zaupate, kakšen je vaš mesečni honorar? Ali se vam zdi primerno, da so (če so) tovrstni prejemki glede na poslanstvo študentskega organiziranja visoki?
Dokler bodo študentske organizacije tako veliki sistemi, ki terjajo celega človeka po 8-10 ur na dan, potem se mi zdijo honorarji, ki jih prejemamo študentski predstavniki v ŠOU v Ljubljani primerni. Kot predsednik ŠOU v Ljubljani lahko prejmem mesečno študentski honorar v znesku največ 650 evrov, študentski ministri pa največ 520 evrov. Predsednik Študentskega zbora ŠOU Ljubljani lahko prejme honorar v znesku največ 455 evrov na mesec, poslanci Študentskega zbora ŠOU v Ljubljani pa lahko prejmejo sejnino v znesku največ 52 evrov na sejo. Vodja kateregakoli projekta v ŠOU v Ljubljani lahko prejme honorar v višini največ 390 evrov, sodelavec pri projektu pa največ 325 evrov na mesec. Je pa res, da se moramo vprašati, ali je prav, da predsednik ŠOU v Ljubljani za delo v organizaciji porabi povprečno 9 ur dnevno? Delo v organizaciji bi moralo predstavljati neko dodatno aktivnost, poleg rednega študija. Kot reden študent prava lahko rečem, da je v trenutnem sistemu usklajevanje obojega zelo težko oziroma skoraj nemogoče. Ne predstavljam pa si, kako lahko nekdo živi in deluje v takem tempu dve leti, kolikor traja mandat na ŠOU.
Organizacije bi morale biti manjše, sloneti bi morale na prostovoljstvu oziroma na simboličnem plačilu, ki bi dejansko krilo samo stroške, ki jih imamo z delom. Da bi to dosegli, bi morali korenito spremeniti sistem delovanja organizacij in zožiti njihovo področje delovanja.
Kaj ima od študentskega organiziranja povprečen študent? Ali je vse odvisno od njegove lastne iniciative ali pa se ti na drugi strani zdi, da se mu zna študentsko organiziranje, kot ga poznamo, dovolj približati?ŠOU v Ljubljani zastopa pravice in interese več kot polovice slovenskih študentov. 20-letna zgodovina našega delovanja je zgodovina doseganja socialne dostopnosti do študija, ki so si ga študentje izborili in ki ga organizacije nismo dopustile ogrožati. Širina in obseg naših dejavnosti kažeta na to, da nismo zgolj podaljšek socialne politike države, pač pa avtonomno gibanje, ki državi narekuje določeno politiko na tem področju. Tega dela delovanja ŠOU v Ljubljani študentje pogosto ne opazijo, je pa izjemnega pomena.
Ob tem ŠOU v Ljubljani z organizacijo številnih športnih, kulturnih, izobraževalnih ter zabavnih dogodkov in prireditev skrbi za raznovrstnost in kakovost obštudijskega življenja. Če naštejem samo nekaj dejavnosti, ki so na voljo študentom: brezplačno pravno, socialno in drugo svetovanje Študentske svetovalnice, brezplačne storitve posredovalnice sob m2, brezplačna rekreacija, ki jo študentom omogočajo študentske organizacije nekaterih visokošolskih zavodov, športne dejavnosti (tečaji, rekreacija), ki jim jo po ugodnih cenah omogoča ŠOU šport, številni izobraževalni (jezikovni, strokovni) programi, ki jim jih po ugodnih cenah ponuja Zavod ŠOLT. Tu so še mnogi drugi projekti, kot npr. vsakoletni mesec marec, Mesec kulture ŠOU v Ljubljani, ko je študentom na voljo več kot 30 brezplačnih kulturnih dogodkov in prireditev, mesec april, Mesec sociale in zdravstva ŠOU v Ljubljani, ki jim ponuja dogodke s tega področja, pa Mesec mednarodnih izzivov, Teden izobraževanja, študentske krvodajalske akcije, izleti in številne druge aktivnosti po ugodnih, torej sofinanciranih cenah.
Poslanstvo študentskih organizacij drugič?
Matej Jemec
Kaj je po tvojem mnenju namen študentskega organiziranja in ali študentsko organiziranje v obstoječi obliki sledi temu namenu?
Menim, da bi moralo imeti študentsko organiziranje več ciljev. Eden izmed glavnih se mi zdi ta, da se preko dobre povezanosti študentov skrbi za pravice le-teh. Drugi, prav tako pomemben cilj pa se mi zdi ta, da se preko študentskega povezovanja izoblikujejo organizacije in ustanove, ki združujejo študente z »vseh vetrov« – tako naj bi nastala združenja, ki bi kljub delovanju na prostovoljni osnovi imela veliko moč, saj bi njihovi člani posedovali ogromno znanja z najrazličnejših področij (najrazličnejših fakultet), kar predstavlja ogromno potenciala za najrazličnejše dejavnosti. To pa bi študentom pri izvedbi raznoraznih projektov dalo veliko dragocenih izkušenj iz prakse, česar na slovenskih fakultetah kronično primankuje.
Zdi se mi, da študentsko organiziranje v sedanji obliki skuša slediti tema glavnima clijema, ki sem ju zgoraj izpostavil – ampak je obenem jasno, da trpi za »rakom« sedanje kapitalistične družbe – apatičnostjo ljudi in poveličevanjem denarja – ter s tem povezanim mizernim nivojem prostovoljstva. Tako opažam, da študentsko organiziranje sploh ne dosega večine študentov in tako posledično ne uživa njihove podpore. Kar ne pomeni, da so študentske organizacije same sebi namen, saj glede na zavidljiv položaj slovenskega študenta v svojem osnovnem poslanstvu očitno dobro delujejo, le za povprečnega študenta so v prostem času očividno bolj zanimivi žuri oz. udejstvovanje kje drugje, kot pa znotraj študentskih organizacij. Po drugi strani pa se lahko tudi študentskim organizacijam marsikaj očita – kljub veliki večini študentov, ki znotraj študentskih organizacij delujejo v dobro študentov, opažam, da se vseeno znotraj njih najde preveč takih ljudi, ki jim je v prvem planu lastna korist. In tu vidim velik problem slovenskega študentskega organiziranja, saj očitno ni sposobno samo preprečiti in sankcionirati teh zlorab. Kar se mi zdi katastrofalno – da se zaradi nekaj “kapitalističnih pizd” razvrednoti vse dobro delo študentskih aktivistov. In tu vidim krivdo predvsem na tistih aktivistih, ki delujejo v dobro študentov – da očitno ne premorejo toliko časa in energije, da bi sanirali zlorabe znotraj lastnih vrst.
Ali je po tvojem mnenju model financiranja študentskega organiziranja primeren in če ne, kakšen bi bil vaš predlog financiranja?
Model financiranja študentskega organiziranja se mi zdi neprimeren predvsem s tega vidika, da študentske organizacije dobijo denar ne glede na to, kakšen je output teh organizacij. Torej me moti predvsem to, da se ne gleda, koliko organizacija naredi in koliko študentov ima dejansko korist od tega delovanja. Tako je v določenih študentskih organizacijah prišlo do polprofesionalizma študentskih funkcij in neracionalnega trošenja denarja.
Moj predlog bi bil, da se študentskim organizacijam najprej podeli neko osnovo, ki bi predstavljala minimalna sredstva za preživetje, ostali del sredstev pa bi se podelilo organizacijam, ki so študentom v preteklem letu dejansko največ ponudile.
Kakšno je tvoje mnenje o finančnih bonitetah študentskih funkcionarjev? Ali se vam zdi primerno, da so (če so) tovrstni prejemki glede na poslanstvo študentskega organiziranja visoki?
Menim, da živimo v takšnih časih, da je neka organizacija, če deluje na povsem prostovoljni ravni, v roku dveh mesecev zradirana s tega sveta, ker ljudje preprosto nimajo časa in energije, oz. si jih ne vzamejo, za dejavnost, ki velikokrat predstavlja kar neke vrste zaposlitev. Tako se mi zdi povsem na mestu, da so študentski funkcionarji tudi plačani za svoje delo.
Zdi pa se mi absolutno nesprejemljivo, če so ti prejemki previsoki. Ampak, če informacije medijev držijo in je npr. predsednica ŠOS-a res plačana 600 €, je to glede na odgovornost, stresnost in čas, ki ga ta položaj zahteva, vse prej kot visoka plača. Bolj problematična se mi zdijo plačila za določena dela znotraj večjih študentskih organizacij, ki so glede na vloženo energijo presneto dober honorar, kar je skregano s prostovoljstvom, kar naj bi bilo osnova študentskega organiziranja.
Kaj ima od študentskega organiziranja povprečen študent? Ali je vse odvisno od njegove lastne iniciative, ali pa se ti na drugi strani zdi, da se mu zna študentsko organiziranje, kot ga poznamo, dovolj približati?Po eni strani se mi zdi, da ima povprečen študent glede na raven določenih pravic (šolnine, prehrana, …) v primerjavi s kolegi iz tujine ogromno od študentskega organiziranja. Tu se mi sicer zdi potrebno izpostaviti pomanjkanje zavzemanja za pravice študentov znotraj univerze, kot so npr. boljši pogoji študija in večja kvaliteta študija (zelo problematično se mi zdi npr. to, da je na Univerzi v Ljubljani polno profesorjev, ki so slabi pedagogi oz. slabi predavatelji, proti čemur pa študentje nimajo nobene moči), boljši položaj študenta naproti profesorjem in fakulteti, varstvo študentovih pravic, ki jih kršijo profesorji oz. fakultete (saj opažam, da se študentje ob kršitvah svojih pravic bojijo spustiti v spor s profesorjem in posredno s fakulteto, kar je po eni strani logično, saj so naši profesorji bolj zaščiteni, kot kočevski medvedje), … saj očitno študentski sveti, ki so sicer temu namenjeni, tem nalogam niso kos.
Po drugi strani pa vidim, da se je izgubil nek stik, nek občutek pripadnosti študentskemu organiziranju, kar pomeni, da večina študentov meni, da je študentsko organiziranje samo sebi namen. Tu vidim krivdo na obeh straneh. Po eni strani na strani študentov, ki svoj prosti čas raje zabijejo pred TV-jem, računalnikom in na žurkah, kot pa da bi znotraj študentskih organizacij počeli kaj konstruktivnega, na drugi strani pa je tu velika krivda na strani študentskih organizacij – saj opažam, da se veliko premalo, oz. skoraj nič ne naredi na tem, da bi študentom dopovedali, da so vsi študentje v bistvu del študentske organizacije in da so jim vrata vanjo vedno odprta ter da, če imajo kakšno idejo, projekt ali pa preprosto željo po aktivnem preživljanju prostega časa, je le-ta pravi naslov.
Blaž Božnar
