Kritika je v SSKJ definirana kot splošna presoja in ločitev pozitivnih in negativnih stvari. Ljudje kritike načeloma nimamo preveč radi, vendar jo vse prevečkrat jemljemo na napačen način. Seveda moramo najprej upoštevati, da ločimo dve vrsti kritike.
Zelo pogosta vrsta krike je prva, neargumentirana, ki predstavlja pavšalno ‘pljuvanje’ po določeni osebi brez konkretnega, utemeljenega razloga. Običajno je dejanski odraz nemoči in občutka manjvrednosti ter podrejenosti avtorja kritike, odraz njegove pomanjkljive samozavesti in samospoštovanja. Dejansko torej pove več o avtorju kot o naslovniku kritike, zato jo je treba kot tako, brezpredmetno, tudi dojemati in ji ne posvečati posebne pozornosti. Jasno je namreč, da je v življenju vedno lažje kritizirati kot biti izpostavljen kritikam, zato si nekateri tako na enostaven, čeprav neprimeren način poskušajo ‘pumpati’ svoj ego s tem, da postavljajo druge v nič, jih blatijo. S takšno krepitvijo ega pa si avtorji dejansko delajo medvedjo uslugo, saj se zato ne počutijo prav nič boljše, kvečjemu slabše, saj v sebi utrjujejo zavest žrtve, ki ni sposobna akcije, se ni sposobna izpostaviti in sama postati potencialen predmet kritike.
Kritiki smo lahko podvrženi vedno, ko smo kakorkoli v stiku z ljudmi, ko smo torej predmet njihovega ocenjevanja. Treba je vedeti, da si nagrado zaslužimo že zaradi dejstva, da smo bili sposobni tolikšnega poguma, da smo si upali izpostaviti se, saj ima že s tem veliko ljudi težave.
Druge vrste kritika je argumentirana kritika. Ta pa pomeni razdelano analizo o tem, kaj je oseba po mnenju avtorja v konkretni situaciji storila dobro in česa ne. Avtor kritično analizira, kaj je pri dejanjih osebe pogrešal, kaj bi oseba lahko storila bolje in na kakšen način bi bilo mogoče dejavnost naslovnika kritike izboljšati.
Na tovrstno kritiko se kot naslovnik lahko odzovemo na več načinov.
Najbolj škodi nam samim, če se odzovemo na prvi možni, užaljeni način, kuhamo mulo in se v sebi žalostimo, kako nas je vendar ta oseba lahko tako prizadela. Samo nam samim pa škodi le zato, ker se avtor kritike zaradi naše užaloščenosti ne bo počutil nič slabše (tako je v bistvu vedno, ko gojimo kakršnokoli negativno čustvo do osebe, ko ta ni prisotna, in se torej naše čustvo ne manifestira v dejanjih, kot da bi recimo osebo udarili; to je seveda le primer manifestacije naših čustev, nikakor pa ne posnemanja vredna praksa!), kvečjemu še bolj se bo utrdil v zavesti, da je bila njegova kritika na mestu in pravilna.
Korak k odraslosti pa je na drugi strani način, ko v sebi dojamemo, da zaradi negativne kritike seveda ne bomo skakali do stropa od veselja, vendar pa lahko, ko kritiko podrobno preučimo in premislimo, če je morda vsaj v določeni meri utemeljena, potegnemo iz nje neke zaključke, ki jih nato upoštevamo pri nadaljnjem delovanju v podobnih primerih. Tako je kritika pravzaprav kar neke vrste nagrada, saj nas privede do izboljšav na zadevanem področju. Postane pozitivna izkušnja.
Če smo konkretnejši – tovrstni kritiki smo lahko izpostavljeni že, če delamo kot natakar v lokalu. Če dobimo kot natakar od stranke odziv, da je naša strežba počasna, da bi se lahko pri svojem delu tudi kdaj pa kdaj prijazno nasmehnili in da bi bili lahko bolj vljudni, se lahko odzovemo na zgoraj predstavljena načina.
Lahko smo užaljeni, se jezimo zaradi nesramnih strank in tako vnašamo v svoje delo še več nezadovoljstva ter na takšen način kar sami pritegujemo še več negativne kritike in nezadovoljnih strank. Posledično nas to privede do tega, da takšno službo pustimo ali pa jo mukoma odpravljamo z vedno večjim nezadovoljstvom.
Lahko pa se odzovemo tudi na drugi način – pomislimo, da ima mogoče stranka prav, in ugotavljamo, na kakšen način bi bili lahko pri našem delu bolj uspešni – na delu poskrbimo za boljšo organizacijo, hkrati pa smo pozorni na to, da smo do strank nasmejani in vljudni. Zadovoljstvo strank je tako neizogibno – obenem pa njihovo zadovoljstvo neizogibno postane tudi naše.
Bodimo torej pozorni na to in se veselimo nove kritike, ki je bomo deležni!
Blaž Božnar
