Ste se že kdaj spraševali o smislu življenja? Zdi se mi, da se je že skoraj vsako razmišljujoče bitje kdaj srečalo s tem vprašanjem. Če imamo preveč časa in premalo dela ali nam je težko ali pa ko nam preprosto zmanjka ostalih vprašanj, se začnemo sprašev
Nekateri smisel iščejo v občutenju zadovoljstva ob številnih materialnih dobrinah, ki jih kopičijo nekateri ob takšnem in drugačnem uspehu, uspešni karieri, širokem znanju ali pa morda duhovni izpolnitvi. Meni je nekoliko hedonistično najbližje mnenje, da sta, ker je človek nepopoln (kar sploh ni slabo, saj bi bilo sicer dolgočasno!), smisel življenja lahko le občutek osebne izpolnjenosti in pa dobri medčloveški odnosi. Za večino je oboje precej povezano.
Mislim, da je vsak (človek), ki ga srečamo v svojem življenju, na nek način naš učitelj (ki nam pomaga spoznati tudi sebe). Vsak namreč zna, ve nekaj, kar nam ni znano. Vsak ima svojo življenjsko zgodbo, svoje izkušnje, svoja spoznanja, mnenja, poglede na svet in z izmenjavo oz. posredovanjem tega drugemu lahko razširja obzorja in ga bogati.
Najbolje širimo svoja obzorja s spoznavanjem novih ljudi, kar je (lahko) ena najprijetnejših stvari. No, zna tudi ne biti (odsev mnenja, da se ni moč ujeti z vsako osebo), vendar ni lepšega kot odkriti osebo, s katero si vsaj do določene mere deliš poglede na svet (morda kasneje tudi kaj drugega). Priložnost za to dobimo predvsem na potovanjih, ki so eno izmed najboljših doživetij spoznavanja in samospoznavanja.
Seveda ne mislim, da se lahko vsakdo ujame z vsako osebo in če se nam zdi, da se s kom ne ujamemo, se s tem ne gre pretirano obremenjevati in lahko z malce zlobe dopuščamo, da ta postane ‘učitelj’ koga drugega. Je pa na drugi strani res, da nas po navadi pri drugih motijo stvari, ki jih nosimo v sebi sami, pa si jih ne želimo priznati. V razmislek.
Da izboljša svoje odnose, mora posameznik po mojem mnenju težiti k temu, da postane vedno boljši kot človek. Prijazen do soljudi, velikodušen, zanesljiv, pripravljen pomagati, predvsem pa pripravljen dati sočloveku možnost, da ga spozna in ga ne že a priori popredalčkati. Dobro je razviti, kolikor se da, nepodcenjujoč odnos do vseh. Težavno pri tem je lahko mnenje, ki ga posamezniku o osebi vsilijo drugi ljudje, vendar sčasoma lastna izkušnja prevlada oz. mora prevladati, čeprav priokus vsiljenega mnenja lahko ostaja.
Kaj pa osebna izpolnjenost? To je že kar nekam oguljen pojem, za katerega ni dokončnega pravila, kaj naj bi zajemal in kako se ga doseže. Dosegli smo jo, ko življenje občutimo kot srečno, kakovostno in harmonično. Poti do tega so različne. Nekaterim ljudem je kot nekakšen eliksir šport. Individualni športi so na primer dobra šola samospoznavanja, kolektivni športi pa na drugi strani vključujejo druženje in spoznavanje soljudi; oboje seveda poleg splošnih koristi, ki jih prinaša vsak šport – to ponazarja rek Mens sana in corpore sano (lat. ‘zdrav duh v zdravem telesu’) – dodamo lahko še, da šport posamezniku prinaša nove zaloge energije, bolj umirjen um, zanesljivo pa tudi nove ideje, hkrati pa tudi fiziološki vidiki niso zanemarljivi.
Na ravni telesa naj bo cilj sproščenost posameznika. Tu ne gre za nek umeten koncept, ampak za naravno stanje, ki ga je moč ponovno doseči oz. se mu vsaj približati z določenimi tehnikami. Na ravni uma, pa tudi duše pa bogati branje knjig. Poleg ‘strokovne’ literature je zelo koristno branje leposlovja. Kakšne koristi nam prinaša? Nedvomno nove ideje, bogatejši besedni zaklad, prav tako pa prebuja včasih zatrto domišljijo … kar vsekakor ni nepomembno.
Odgovornost do sebe in drugih je vsekakor pomembna, pomembno je delati si načrte, vendar na drugi strani … Pluti s tokom, dovoliti si izjeme, ki bogatijo, prekršiti se, uživati, poskušati novosti, upati si! To je prava sol življenja.
Glede smisla življenja seveda rad slišim tudi drugačno mnenje in sem ga vesel, ker me bogati.
Blaž Božnar
