Verjetno skoraj da ni študenta, ki ne bi v zadnjem času bral o Zakonu o malem delu in o ministru Svetliku.
Zato sem se odločila, da spoznamo ministra študentje še na malce drugačen način. Na začetku sva se sicer dotaknila Zakona o malem delu, nato pa boste izvedeli nekaj več tudi o njegovem študentskem življenju.
O Zakonu o malem delu se je že veliko govorilo, študenti so proti, zato samo na kratko, kaj bo prinesel Zakon o malem delu?
Prvotni namen tega zakona je, da uredi še eno področje dela, ki do sedaj ni bilo urejeno. To so tista dela, ki jih ne moremo smatrati kot dela s krajšim delovnim časom. Po OECD standardu gre za dela do 14 ur na teden in se imenujejo malo delo. Ko enkrat to delo uredimo, pa moramo dati enak dostop vsem skupinam državljanom, ki želijo to delo opravljati, pod enakimi pogoji. Odločili smo se, da zaenkrat ne gremo v masovno prakticiranje, ker ne vemo natančno, kaj bo to delo prineslo, pač pa, da odpremo to možnost za vse, ki že imajo nek primarni status in so že preskrbljeni. Malo delo je neke vrste dopolnilna dejavnost.
Študenti se upirajo, kje vidite problem?
Mislim, da sta tukaj dve pomembni zadevi. Prva je ta, da je verjetno nekaj želja, da bi študenti kot skupina imeli nek poseben status. Vsaka skupina želi imeti neke svoje privilegije »napram« državi. In mislim, da je v želji študentov, predvsem študentske organizacije, tudi nekaj tega. Problem teh zahtev je, da se ustvarjajo potem neki posebni statusi, privilegiji in to ne deluje dobro na povezovanje družbe, na generacijsko povezovanje. Pri malem delu bi se morale srečavati različne generacije in to je dobro za družbeno povezanost, ne pa, da imamo gete, kjer se srečujejo samo enaki z enakimi. Drugo vprašanje pa je vezano na pravice iz dela. Mi želimo, da bi tudi »malo delo« dalo določene pravice, zaščito, ki jih študentsko delo ne daje. Zato ponujamo skozi »malo delo« tudi možnost zavarovanja za pokojnino, pravico do uveljavljanje prakse … Menim, da s tem predlogom nismo v nasprotju s študenti. Gre za interes študentov na eni strani in študentske organizacije in njenih funkcionarjev na drugi strani, predvsem pa tistih, ki preko ŠOS-a dobivajo svoja sredstva sedaj in to brez razpisov in mimo razpisov in seveda tudi posrednikov tega dela, ki z našim predlogom izgubljajo nekaj, kar so do sedaj mirno »kasirali«. Posredovanje dela po našem mnenju ni nekaj, na čemer se ustvarja profit.
Nekateri so mnenja, da bo zakon prinesel še več dela na črno …
Delo na črno je problem, obstaja v vseh mogočih oblikah, a ne verjamem, da bi bilo še več dela na črno. Namreč nekatere skupine, kot so upokojenci, bodo imele elegantno priložnost, da delo, ki so ga do sedaj opravljali na črno, opravljajo na način »malega dela«.
Kaj pa tisti študenti, ki so si dejansko z delom omogočali študij, sedaj bodo manj delali in s tem manj zaslužili in si ne bodo morali plačati vseh obveznosti, jim bodo na voljo kakšne pomoči?
Po naših podatkih predviden obseg dela ustreza 85 % študentov, le 15 % študentov več dela in s tem več zasluži. To pa so verjetno predvsem tisti študenti, ki predvsem delajo, ne pa študirajo. Primarno delo študentov pa je vendarle študij in ne delo. Napoti v državni zbor je zakon, ki bistveno povečuje število državnih štipendij in za vse tiste, ki so iz šibkejših slojev, bodo te štipendije dostopne in bodo višje kot doslej. Poleg tega imajo študenti tudi druge ugodnosti; prehrana in redne oblike pomoči – redna in izredna socialna pomoč.
Spremembe v prihodnosti, ki se tičejo študentov …
Kar se tiče našega področja, bomo pripravili novi štipendijski zakon, poleg državnih štipendij bo uredil še po novem tudi Zoisove in kadrovske štipendije in možnost dostopa do posojil.
Toliko o zakonih, kakšno pa je bilo vaše študijsko življenje?
Moje študijsko življenje je bilo zelo intenzivno, veliko sem se posvečal študiju, študiral več, kot je bilo takrat potrebno, imel sem štipendijo, končal sem študij brez absolventskega staža v štirih letih. Mogoče mi je bilo potem žal, da nisem izkoristil kako leto več. Takoj sem tudi začel delati. Sem pa med študijem skušal širiti svoja obzorja, ne samo z branjem, ampak sem imel prvo študentsko delo v Angliji v času počitnic. To je bilo tipično fizično delo, kjer sem se hotel dodatno učiti angleščine, a sem ugotovil, da se z delavskim razredom Anglije s svojo angleščino nisem znal pogovarjati. Eno poletje pa sem bil tudi v Izraelu in tam nabiral izkušnje v enem od kibutzev.
Čas za zabave je bil?
Prav veliko zabav ni bilo, razen v študentskem domu. Ta smo se spoznavali kolegi, prijatelji in kot študent sem tam spoznal tudi svojo soprogo. Včasih sem šel v Klub idrijskih študentov.
Radi berete le strokovne knjige ali tudi kaj za svojo dušo? Knjiga, ki ste jo nazadnje prebrali?
Ja, če se le da, a v glavnem to ostane za počitnice. Ne vem, ali je bila to zadnja, a zelo mi je ostala v spominu knjiga Služil sem Angleškemu kralju.
Kaj pa prosti čas, kaj radi delate?
Hodim na rekreacijo v plesni klub, na kakšen sprehod, v hribe …
Je čas tudi za živali?
To pa ne več, imeli smo, a ne znese. Živali se moraš posvetiti. Ne moreš jo imeti nekje shranjeno in jo pogledati le, ko imaš čas, ko ti je všeč. Žival postane družinski član, zato pa žal ni časa.
Načrti za prihodnost …
Veliko načrtov imamo na ministrstvu. Sem tipični moški, ki je bolj vezan na svoj poklic kot na kaj drugega in o čem drugem ne razmišljam toliko. Bi pa se verjetno vrnil nazaj na pedagoško raziskovalno delo in potem imam dovolj možnosti, da kam potujem in kaj zanimivega naredim zase, če bo zdravje.
Mojca Buh
