Med tonami gradiva, ki so ga dale obsežne arheološke raziskave zadnjih desetletij v Kranju, je tudi peščica keramičnih črepinj izpred tisoč let. Odkrite so bile med izkopavanji pod vodstvom dr. Rafka Urankarja na dvorišču gradu Khiselstein.
Po previdnem očiščenju in lepljenju je pred arheologi stala močno poškodovana, pa vendar zanesljivo prepoznavna rimskodobna svetilka na olje s podobo bradatega starca z vencem vinske trte in grozdi okrog glave. Ker so Rimljani izdelovali na sto tisoče domala enakih svetilk in so jih iz Italije skupaj s tovori olivnega olja izvažali po celem imperiju, ni bilo težko prepoznati, da gre za zgodnjerimsko oljenko s podobo dobrodušnega, malce opitega starca z razkuzmano brado. Podoba je bila v antiki zelo razširjena, predstavljala je Silena, rejnika in spremljevalca mladega Dioniza, antičnega božanstva vinske trte in vina.
Dioniz in njegova pijanska druščina
Antični mit pripoveduje, da je bil Dioniz spočet iz ljubezni med Zevsom, očetom vseh bogov, in mladim dekletom, kraljično Semelo iz mesta grškega mesta Tebe. Ljubosumna Zevsova soproga Hera se je lahkomiselni mladenki kruto maščevala. Približala se ji je v podobi starke in ji naročila, naj se ji njen ljubi, če je res Zevs, razodene v vsej svoji božanski podobi. Zevsovo rotenje naivne Semele ni odvrnilo od zahteve in njena poguba je bila neizbežna. Plamen mogočne, prave božanske podobe Zevsa jo je v hipu upepelil. Iz Semelinega pepela je Zevs lahko rešil le še nedonošenega otročička Dioniza. Všil si ga je v stegno, od koder je tri mesece kasneje privekal na svet.
Po rojstvu je siroto vzgajal stari, dobri Silen in postal njegov nepogrešljivi spremljevalec.
Vendar ljubosumna Hera ni odnehala! Zevs je fanta skril pri nimfi Nisi, kjer je Dioniz spoznal vinsko trto in vino. Ko ga je Hera ponovno odkrila, ga je maščevalno navdala s (pijančevsko) norostjo. Mit pravi, da se je fant v svoji blodnji prepotoval svet, srečal božansko Kibelo in se pri njej izučil ritualov ter se ozdravil norosti. Od tedaj dalje je učil ljudi vinogradništva in vinarstva ter jih zavezoval k obredju, ki je uboge človeške pare obvarovalo pijančevske norosti. Vendar Dionizeva skrb nista bila le vino in vinska trta! Navidezno nepovezana mitološke pripoved skriva osupljive globine sporočila o nevarnostih, ki pretijo ubogi človeški pari. Najprej svarilo, naj se ne primerja in ne speča z božanskim bitjem, na drugi strani, kako nevarno je lahko pitje brez (Dionizove) kontrole! Poglejmo bliže!
Dioniza so stari Rimljani imenovali Bakh. Bil je veseljak, vendar zamerljive in potuhnjene sorte. Po goščah in livadah se je klatil s pisano druščino napol živalskih bitij. Spremljali so ga rogati favni in satiri na parkljastih kozjih nogah, opite babnice in zvesti pajdaš dobrodušni, stari, okajeni Silen. Menade, kot so se imenovale v deliriju plešoče spremljevalke, so v brezumju trgale živali in z njihovo še vročo krvjo, ki je kapljala na zemljo, hranile duše umrlih v podzemlju. Dionizov kult je zato tudi kult smrti in onostranstva, povezuje svet živih s svetom mrtvih. Vsako pomlad, ko se na zemljo vrača življenje in se na vejah odpirajo cvetovi, so se po verovanju antičnega človeka vračale na zemljo duše umrlih. Da bi se ne maščevale, so si živi nadevali maske in opravili obsežne rituale, da bi si zagotovili naklonjenost Dioniza in s tem rodnost in obilje življenja.
Dionizu so bila v antiki posvečena obsežna praznovanja, imenovana dionizia in lenaia. Najpomembnejši je bil pomladanski festival. V Atenah so ga od leta 487 pred Kr. spremljale gledališke uprizoritve, tragedije in komedije. Festival se je začenjal s slovesno procesijo. Meščani so nosili leseno statuo Dioniza skozi mesto vse do gledališča, ki ga še danes vidimo pod Akropolo. Spremljevalci so v rokah nosili lesene in bronaste modele »moškosti« in veselo prepevali. V gledališču so se vrstila najprej tekmovanja flavtistov in najboljših poetov. Sledilo je ritualno očiščenje z žrtvovanjem bikov in pogostitev množice z pečenim mesom in darovi. Na koncu se je spet vila procesija skozi mesto. Naslednji dan so oznanili naslove dramskih del in avtorjev. Gledališki festival v čast Dioniza je je trajal 5 dni, odigrali so najmanj tri tragedije, satiro in komedijo. Med tragedi so na dionizijah tekmovali tudi najbolj slavni avtorji Ajshil, Evripid in Sofoklej, ki jih še dandanašnji uprizarjajo po vsem svetu. In medtem ko so sodniki zadnji dan podelili zmagovalcu nagradni venec iz bršljana, ni Atencem ostalo drugega, kot da v toplih, brezskrbnih pomladnih nočeh (in v omami sladkega vina) poskrbijo za zdrav razplod po deželi. Dioniz jih je v prazničnih dneh razvezal vseh pravil, ki so ostale dni leta pod smrtno kaznijo zavezovala posameznika in družbo.
Dioniz, božanstvo, ki »razjasni nam oko« in otemni dušo.
Vinska trta je bila udomačena pred več kot 6000 leti nekje na Vzhodu, morda na tleh današnje Gruzije – in kar omenja že mit o Dionizijevem blodnem romanju. Od časov udomačenja vinske trte je znano, da čaša rujnega zbistri oko in ogreje srce z neustavljivo klico po ljubezni. Nič manj pa tudi, da nekontrolirano pitje vodi iz božanskega v norost in pogubo in nazadnje smrt, ki sklene življenjski krog. Vino je zato vedno pripadalo bogovom in kraljem, pitje pa je potekalo v sklopu strogega obredja. Torej pod družbeno kontrolo, kar je na nek način Dionizov kult tudi bil.
Za človeka starega veka so bili rast in odmiranje skupaj z neizbežno smrtjo del naravnega življenjskega cikla. Pomladansko kipenje narave in jesenski krč odhajanja je bil odraz božanskih sil, ki jim je pripadal ves umrljivi svet in tudi človek. Življenjski cikel večnega prerojevanja je globoko bistvo Dionizovega kulta. Sodobnemu človeku se je v skladu z odtujenim in poplitvenim potrošniškim odnosom do sveta izmuznilo prastaro bistvo kulta: razume ga le še kot bledo senco nepovezanih početij.
V svojem globokem bistvu je Dioniz božanska moč večnega življenja. Je ljubezen in smrt obenem. Je vse kar se pne in vre, ugaša in smrtnem krču otrpne, da bi se lahko ob njegovem dihu ponovno vzpelo v večni krog življenja. Antični svet ni poznal ločnice med živim in neživim, smrt je bila bistveni del sveta živih. Vse je bilo neločljivo povezano z religijo. Zaobjeto je bilo v zapletene, družbeno neobhodno potrebne in psihološko utemeljene kultne prakse, ki so omogočale regulacijo življenja in obstoj skupnosti. Nevarnosti ni predstavljala naravna smrt, ki je bila z obredji trdno povezana z življenjem, temveč razdiralne oblike družbenega vedenja, kamor seveda sodi pijančevanje.
Lahko bi rekli, da je Dioniz v resnici nenehno »nazdravlja« bistvenim trenutkom in vsem oblikam živega sveta: spočetju in rojstvu, snubljenju in ljubljenju, igranju in petju, ugašanju in odhodu z odra vsakdana v onostranstvo. Največkrat je upodobljen s kupo vina, ki ima božansko moč, da »razjasni nam oko«! A mitično sporočilo hkrati tudi učinkovito opozarja na nevarnosti nekontroliranega pitja, ko vino otemni dušo in omrači človekov um. Temu služi Dionizovo spremstvo. Otopeli, vedno malo nadelani in dokaj neuporabni Silen je slikovita podoba starega pijančka, ki je vsem v nadlego. Nadležni satirji in pohotni pani so podoba pijanskih nasilnežev, ki se jih vsi izogibajo, razen najbližjih, ki so obsojeni na neznosno ponižanja in trpljenje ob nasilnem alkoholiku. In menade? Mar niso najstrašnejša podoba alkoholnega brezumja. Nas mar grozovita podoba raztrganega Panteja ne spominjajo na slovenske družinske obračune s sekirami, ki vsake nekaj mesecev zapolnijo prve strani časopisnih kronik?
Slikovite podobe mitoloških bitij v resnici poosebljajo tri razvojne stopnje osebnega propada alkoholnega odvisneža. Lahko jih primerjamo z neprimerno manj učinkovitim sodobnim opozorilom Ministrstva za zdravje, ki se pojavljajo na reklamah za alkoholne pijače: pitje alkohola zdravju škoduje!
Katero opozorilo je bolj učinkovito? Sladostrastje pomladanskih noči kot hvalnica Življenju? Umetniško nedosegljive antične umetnine grške dramatike z nesmrtnimi (komičnimi in še bolj tragičnimi) podobami slehernika? Pivska posoda s podobo brezumnega dejanja matere, ki v pijanskem besnilu trga sinovo truplo? Na eni strani kontrola in blaženost, na drugi razpust in razpad v najpretresljivejši obliki upodobitve. Šele v tej primerjavi lahko dojamemo nemoč sodobnih suhoparnih napisov, sramežljivo potisnjenih na rob velikanske reklame za alkoholno pijačo, ki s pritajenim glasom birokratsko (neučinkovito) blebetajo nikomur-mar floskule.
In če lahko v slikovitem sporočilu iz antičnega sveta zlahka prepoznamo primarno skrb za ohranjanja življenja in zdrave skupnosti, pa je v sodobnem sramežljivem ministrovem svetovanju bolj očitna skrb za dobro prodajo in zaslužek kot resnična dobrobit (zapitega) naroda.
Sodobni napis Ministrstva za kulturo se ne more kosati niti z razkuzmano podobo Silena na mali, dva tisoč let stari oljenki iz Kranja! Majav starec z opitim, nemočnim smehom in lastnim negativnim zgledom kliče pred mogočnimi silami Dioniza: previdno in ponižno, ti uboga človeška para!
Članek so spisali strokovni sodelavci Gorenjskega muzeja.
