Za pravo ljubezen je pomemben naš odnos do partnerja. In kakšna je naša izbira partnerja, kakšni so naši kriteriji pri izbiri partnerja?
Zadnje raziskave kažejo, da se ženske najpogosteje zaljubijo v moške, ki so podobni njihovim očetom, prav tako pa se tudi moški ne morejo upreti ženskam, ki jih spominjajo na njihove mame. Pri izbiri partnerja smo vsaj v naši kulturi sicer resda avtonomni, kriteriji, ki si jih pri tem postavimo so naši osebni, pa vendarle je odprto vprašanje o tem, v kolikšni meri smo pri tem res povsem neodvisni. O tem, kakšen naj bo partner in partnerska zveza, veliko izvemo že iz različnih medijev, ki nam pogosto »vsiljujejo« zelo klišejsko podobo popolne zveze brez prepirov, prilagajanj in težav. Po drugi strani pa tudi naše izkušnje (npr. pretekle partnerske zveze, izkušnje s strani prijateljev, tudi izkušnje iz družine) lahko vplivajo na našo izbiro, saj si npr. želimo podobne ali pa povsem drugačne izkušnje. Tudi naše osebne preference (glede videza, značaja, partnerjevih hobijev) so lahko eden izmed kriterijev pri izbiri partnerja.
Pogosto pa slišimo, da (bolj ali manj nezavedno) v svojem partnerju iščemo tudi svoje starše oz. starša nasprotnega spola. Tovrstno videnje prihaja iz psihoanalize, ki je izpostavila pomen zgodnjih družinskih odnosov in izkušenj (odnosov med otrokom in starši) za posameznikov razvoj. Odgovor verjetno ni enoznačen (nekateri iščejo v svojem partnerju tudi popolno nasprotje svojih staršev, drugi povsem idealizirano podobo očeta ali mame itd.), je pa res, da pogosto v odnosu s partnerjem pogosto doživljamo podobne izkušnje, kot smo jih v svoji primarni družini in da takšni trenutki predstavljajo preizkušnjo ter hkrati priložnost za rast in razvoj partnerskega odnosa. Ali je dobro ali slabo, da nas partner spominja na očeta? Psihologinja Neža Ajdišek: »Težko bi se opredelila, da je dobro ali slabo, če te partner spominja na starša. Če so bile izkušnje s starši prijetne, pozitivne, če ste živeli harmonično družinsko življenje, verjetno to ne predstavlja ovire, temveč morda zelo spodbudo za to, da se potrudimo tudi takrat, ko vse ni tako idealno. Po drugi strani pa včasih slišimo tudi različne izkušnje žena in moških, ki prihajajo iz »razbitih družin«, kjer so bili prisotne številne negativne izkušnje in ranjenosti in ki tudi v novi partnerski zvezi ne uspejo pobegniti tovrstnim stiskam. Morda je tu v ozadju bolj nepoznavanje drugačnega ter utrjeno mišljenje, da tako pač je in da ne more biti nič drugače, saj nimamo nobene izkušnje, ki bi v nas utrdila upanje, da je možen tudi drugačen odnos.«
Resnica je v tem, da glede intimnih odnosov že od otroštva naprej nismo nepopisan list, saj so namreč začetek našega življenja spisali starši. Pomembno je le, da se zavedamo, da moramo v prihodnosti, v svoji odraslosti svoje življenje popisati samo brez staršev.
Mojca Buh
