Ali se vam kdaj zgodi, da podvomite v svoje sposobnosti?
Se vam to ponavadi zgodi takrat, ko imate pred seboj prevelik zalogaj, za katerega ste v dvomih, da ga boste zmogli prežvečiti? Najsi bo to težek izpit, ali pisanje seminarske, ali intervju za študenstko delo, ali pisanje diplomske … ali pač neka situacija, ki vas spravlja v zadrego, ker ne veste, kako bi se je sploh lotili.
A poznate kakšne ljudi, za katere bi skoraj zagotovo lahko trdili, da se nikoli ne znajdejo v kakšni takšni dvomljivi zadregi? So ljudje, ki so tako prepričani vase in v svoje sposobnosti, da se prej nagibajo v nasprotno smer, in sicer nikoli ne podvomijo, da bi lahko bilo kar koli narobe z njihovimi sposobnostmi, pripravljenostjo ali znanjem.
Kako na primer prenašate ljudi, ki pridejo na ustni izpit in totalno mrtvo hladno sedijo pred predavalnico, brez da bi kark oli prebirali. Mirno sedijo in čakajo, da jih profesor povabi v kabinet. Tako zelo prepričani so vase, da že zaradi njihove mirnosti sami postanete še bolj živčni. Še bolj vas pa najbrž pogreje, če bi se jim po ne vem sicer katerem slučaju zgodilo bognedaj to, da izpita ne naredijo, a spet pridejo ven s popolnoma dvignjeno glavo in hladnokrvno povejo, da je profesor danes nataknjen in da so vedeli veliko, ampak da jih samo zaradi enega detajla ni spustil. Spet v smislu On je kriv! Takrat ponavadi kri zavre. Kaj bo šele z menoj, ki že na prvi pogled odražam dvom v svoje znanje. Kako za boga ga bom pa jaz prepričala. In polni dvomov vase odidete noter v kabinet. A na predvsem lastno presenečenje izpit tudi naredite.
Marsikdaj v različnih življenjskih situacijah in zahtevah, ki nam jih prinaša življenje, podvomimo ali bomo kos nalogi, ki je pred nami. Takrat smo ponavadi tudi bolj pozorni na druge ljudi in poskušamo poiskati sogovornika, ki bi znal razumeti, kakšne muke prestajamo. Ponavadi so to ljudje, ki so nam podobni. Takšni, ki se tudi sami kdaj znajdejo v podobni situaciji in to so zmožni tudi priznati. Istočasno, ko smo pozorni na iskanje sogovornika, opazimo veliko ravno nasprotnih nam ljudi. Tistih, ki so pretirano samozaverovani in nam postavljajo ogledalo pred oči, ki nam le še bolj odseva našo negotovost in šibkost. Takrat smo ponavadi jezni nanje ali jih preziramo.
Marsikdaj pa ravno tisti, ki zgledajo tako prepričani vase v ozadju, imajo ravno tako velik strah in negotovost, ki so se jo le naučili tako spretno skrivati. Prepričani so namreč, da če bi pokazali svojo šibkost, bi izgubili moč in to bi jih lahko sesulo. Vzpostavijo cel sistem obrambnih mehanizmov, ki jih varujejo pred tem, da bi se sesuli. Iščejo potrditve tako, da se primerjajo s šibkejšimi od sebe ali za morebitni neuspeh krivijo druge. Nemalokrat pretiravajo v tem, da pokažejo, kako zelo neranljivi so, da delujejo popolnoma hladno in nedostopno. Na njihovo žalost so ob tej svoji samozadostnosti lahko velikokrat osamljeni, ker z drugimi zelo malo delijo. Zakaj bi namreč človek želel deliti z nekom svoje težave, če on na njih gleda vzvišeno.
Marsikdaj spet srečujemo takšne ljudi, ko navzven pretiravajo v podcenjevanju svojih sposobnosti, a v resnici se svojih sposobnosti zelo dobro zavedajo. To so tiste vrste študentje, ki so pred kabinetom profesorja jamrali, kako resnično nič ne znajo, ko pa so prišli ven, so se pa lahko pohvalili z zelo dobro oceno. V ozadju je pri takšnih ljudeh ponovno obrambni mehanizem, ki je v funkciji prilagajanja večini. Težko si dovolijo, da so drugačeni od ostalih in se raje poskušajo prilagoditi večini, čeprav v resnici točno vedo, kaj in kako je z njihovimi sposobnostmi, znanjem ali cilji.
Marsikdaj se ob enih ali drugih počutimo kakor ogoljufane. Na nek način smo razočarani ali celo se počutimo izigrani. Marsikdaj nam je tudi žal za lastno iskrenost, ki pokaže v pravem pomenu besede našo ranljivost. Takrat smo pravtako jezni tudi nase, ker smo tako naivni in se pustimo sprovocirati drugim. Pravzaprav je polno prahu za nič, kajti ravno sami si sprovociramo vse te procese in čustva, ker se stalno primerjamo.
Kakor koli ljudje smo dejansko socialna bitja. Težko se upremo temu, da se primerjamo, a v končni fazi to sami počnemo. Noben nas v to ne prisili. Tako kot so dvomi o svoji sposobnosti soočanja z določenimi življenjskimi zahtevami popolnoma naši, so tudi občutki ob primerjanju z drugimi pravtako le naši. Sami se spustimo v to, ko preverjamo in primerjamo z namenom, da iščemo argumente za in proti svojim dvomom. In na koncu, ko ne dobimo ustreznega sogovornika, ki bi nas znal potolažiti in nas spomniti na vse tiste razloge, zaradi katerih so dvomi poponoma neupravičeni, smo jezni na vse tiste, ki nam ravno nasprotno celo dolivajo sol na rano.
Kaj nam je torej storiti? Enostavno bi lahko odgovorili: nehajmo se primerjati! Vsak posameznik je individuum zase. Vsak ima svoje razloge v ozadju, da reagira tako ali drugače. Kako si bomo pomagali ob nastalih dvomih, ni odvisno od drugih ljudi. Odvisno je predvsem od nas samih, koliko bomo pripravljeni sprejeti dejstva in argumente, ki jih je verjetno že nešteto veliko, ki dokazujejo, kako sposobni smo in da je dvom res popolnoma odveč. Treba je le odpreti oči in jih videti!
