Najbolj razširjena kronična nenalezljiva in neozdravljiva bolezen sodobnega človeka
14. november velja za svetovni dan sladkorne bolezni ali diabetesa, najbolj razširjene kronične nenalezljive in neozdravljive bolezni sodobnega človeka, ki nastane zaradi pomanjkljivega izločanja oziroma nepravilnega delovanja hormona inzulina.
Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus je po definiciji Mednarodne federacije diabetikov (IDF) »kronično stanje, pri katerem celice trebušne slinavke (pankreasa) ne proizvajajo dovolj inzulina oziroma pri katerem telo proizvedenega inzulina ne more učinkovito rabiti. To glukozi (ki jo dobimo iz hrane) oteži prehod v celice, zato te ne morejo normalno delovati. Zmoti se tudi presnova ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob.«
Leta 2006 so z resolucijo diabetes razglasili epidemijo, ki jo je treba zaustaviti. Za to boleznijo je namreč na svetu obolelih okoli 250 milijonov ljudi, kar predstavlja okoli šest odstotkov svetovnega odraslega prebivalstva. V Sloveniji je po raziskavah in ocenah Inštituta za varovanje zdravja 125.000 ljudi s sladkorno boleznijo, okoli 80.000 pa jih prejema zdravila za diabetes.
Običajni znaki za nastanek sladkorne bolezni so: povečano izločanje vode iz telesa (uriniranje), s tem povezana dehidracija in huda žeja, slabo počutje, izguba teže in zmanjšana odpornost. Diabetes delimo na sladkorno bolezen tipa 1, sladkorno bolezen tipa 2, nosečnostno sladkorno bolezen, druge tipe sladkorne bolezni, moteno toleranco za glukozo (MTG) in mejno bazalno glikemijo (MBG).
Sladkorna bolezen tipa 1 se običajno pojavi v mladosti, do 30. leta starosti, največkrat v puberteti. Je avtoimunska bolezen, njena osnova je najverjetneje kombinacija dedne zasnove, saj je verjetnost, da zboli otrok, katerega eden od staršev je diabetik, 2 do 5 odstotkov; če sta diabetika oba starša, pa verjetnost naraste na 30 odstotkov. Bolnik nima lastnega inzulina, zato mora nadomeščati inzulin z injekcijami vse do konca življenja. Pri tej obliki namreč v organizmu nastajajo strupene snovi, zaradi česar lahko pride do kome ali celo smrti, zato je nujna zdravniška obravnava in trajno zdravljenje z inzulinom.
Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša oblika diabetesa, saj jo ima približno 90 odstotkov vseh sladkornih bolnikov. Navadno se pojavlja pri odraslih po 45. letu starosti. Ključna vzroka za nastanek bolezni sta neustrezen življenjski slog, kot so pomanjkanje gibanja, debelost, starost, stres, dednost in genetske spremembe, ki vplivajo na spremenjeno izločanje inzulina. Pri tem tipu ne gre za pomanjkanje inzulina, pač pa za odpor proti njegovemu delovanju, ta odpornost na inzulin pa se s starostjo še povečuje, če je za to dedna osnova. Pri zdravljenju zadoščajo dieta in antidiabetične tablete, sočasno pa je treba zdraviti tudi težave, ki se pojavljajo vzporedno (povečan krvni sladkor, povečane maščobe v krvi, zvišan krvni tlak) oziroma zmanjšati telesno težo, če je ta prevelika, ter opustiti kajenje. Z leti lahko bolniki dosežejo tako visoke vrednosti glukoze v krvi, da je potrebno zdravljenje z inzulinskimi injekcijami.
Pri prehodni hiperglikemiji med nosečnostjo gre za sladkorno bolezen tipa 2, ki nastane zaradi hormonskega stresa in (v 90 odstotkih primerov) s porodom izgine, v starejšem obdobju, po 40. letu starosti, pa se hiperglikemija pogosto ponovi.
Normalna vrednost koncentracije sladkorja v krvi je od 3,5 mmol/l do 5,6 mmol/l, če znaša vrednost nad 5,6 mmol/l, gre za hiperglikemijo, če pa je pod 3,5 mmol/l, pa hipoglikemijo. Na sladkorno bolezen kaže koncentracija sladkorja v krvi, višja od 7 mmol/l na tešče oziroma 11 mmol/l po hranjenju. Pozornost pa zahtevajo že vrednosti nad 5,6 mmol/l, izmerjene na tešče, tedaj gre za blago hiperglikemijo oziroma moteno toleranco na glukozo.
Sanda Gajsar
