Sirota

Sirota
Orphan
Scenarij: David Johnson po zgodbi Alexa Maca
Režija: Jaume Collet-Serra
Igrajo: Isabelle Fuhrman, Vera Farmiga, Peter Sarsgaard, Jimmy Bennett …
Na sporedu od: 1. 10. 2009
Grozljivi, morilski ter tako ali drugače smrtonosni mulci v vlogi filmskih antagonistov imajo že dolgoletno tradicijo. Pravzaprav se jih je nabralo že toliko, da bi lahko z njimi zapolnili manjši vrtec! Terorizirali so nas v starih znancih (Bad Seed, Omen, Village of the Damned), novih obrazih (Ringu, Låt den rätte komma in, Eden Lake, Children, Ils, Strangers, Joshua), zavoženih serialkah (Children of the corn), podpovprečnih trilerjih (Mikey, Good son), nadpovprečnih TV-filmih (Dont’ go to sleep), klasikah (Exorcist, Innocents, Brood), žanrskih poslasticah (Alice, sweet Alice), pozabljenih mojstrovinah (The Other, Quién puede matar a un niño?) in nepregledni vrsti filmov, kjer so se pojavljali v srhljivih in nepozabnih stranskih vlogah (Shining, Tale of two sisters, Orphanage, Pet Sematary, Ju-On, Silent Hill itd.).
Orphan k tej pisani paleti naslovov, razen odlične igre mlade Isabelle Fuhrman v vlogi Esther, žal ne doprinese nič posebne omembe vrednega. Lenobna izvedba še najbolj spominja na že omenjena trilerčka Mikey in Good Son (v katerem je, če še pomnite, svoj prikupen imidž poskušal »umazati« Macaulay Culkin), razmeroma uspešno živciranje gledalcev pa temelji predvsem na neumnih potezah glavnih akterjev in neštetih cenenih klišejih, ki zadušijo sicer potencialno zanimiv razplet.
Zaplet nas opomni, da pod soncem res že dolgo ni več nič novega: Kate in John se po tragični smrti nerojenega otroka odločita za posvojitev skrivnostnega dekleta iz bližnje sirotišnice, ki začne počasi, sistematično in vse bolj agresivno uničevati svojo novo disfunkcionalno družino. John je pasivna lutka, ki se kar sam ovija okoli Estherinega prsta, Kate je ozdravljena alkoholičarka, ki se obnaša, kot da je izgubila prvega in ne tretjega otroka, hčerka je prikladno gluhonema, sin pa ubogi zapostavljenec, ki se tako kot njegova sestra preveč boji, da bi kar koli ukrenil. Učinkovito odigrana Esther ima tako za svoje zle mahinacije na voljo resnično širok manevrski prostor, ki ga seveda s pridom izkoristi in obetavne uvodne psihološke igrice postopoma ter brez večjih težav zapelje do nekoliko cenenega starošolskega slasher finala, v katerem jo ceremonialno odslovijo z neizbežno enovrstičnico (mimogrede identično tisti, s katero Watts odpravi Samaro v Ring Two). Navkljub, ali pa morda prav zaradi vseh neumnosti in izrazite domačnosti, ki preveva film, pa Siroti vseeno dobro uspeva kravžljati živčke, za kar se lahko deloma zahvali odličnosti Isabelline igre, po drugi strani pa skupaj s četico naslovov v uvodnem odstavku dokazuje, da je nekaj bistveno vznemirjajočega v kombinaciji otroškosti in zla. Kot žanrski izdelek Orphan tako niti ne razočara preveč, škoda pa, da so ustvarjalci intrigantno psihološko podlago temeljne premise pokvarili z lenim zgledovanjem po drugih predstavnicah tega podžanra, zgodbo pa napolnili s karakterji, ki v življenju očitno še niso videli niti ene grozljivke.
Kristjan Dobovšek