Kljub obilici informacij so študenti še zmeraj precej »zmedeni«. Čeprav je informacij, vezanih na temo, veliko, ostaja še veliko vprašanj nejasnih. Bistvo bolonjskega procesa naj bi bila posodobitev in učinkovitost študija, uskladitev evropskih sistemov, mobilnost in medsebojno priznavanje diplom.
Bolonjska deklaracija
Predstavniki ministrstev za visoko šolstvo iz 29 držav, med drugim tudi Slovenije, so junija 1999 v Bologni podpisali t. i. Bolonjsko deklaracijo, v kateri so določili smernice razvoja evropskega visokega šolstva do leta 2010. Države podpisnice so si s tem zadale cilj, da bodo ob polnem upoštevanju in spoštovanju različnosti nacionalnih sistemov izobraževanja in univerzitetne avtonomije do leta 2010 z medsebojnim sodelovanjem izgradili odprt in konkurenčen evropski visokošolski prostor, ki bo evropskim študentom in diplomantom omogočal prosto gibanje in zaposljivost, obenem pa bo privlačen tudi za neevropske študente.
Gre za dokument na dveh straneh, ki je prvotno vključeval šest ciljev, danes pa jih šteje že deset. Za uresničitev so v prvi vrsti odgovorni ministri, ki so morali poskrbeti za zakonsko podlago. O uresničevanju vsaki dve leti poročajo na bolonjski ministrski konferenci, kjer ocenjujejo tudi napredek. Bolonjski proces je tako začetek skupnega evropskega visokega šolstva, oblikovanje vsebine študijskih programov pa je v celoti prepuščeno univerzam.
Glavni cilji bolonjskega procesa (po Berlinskem komunikeju):
– zagotavljanje kakovosti visokega šolstva,
– sprejetje dvo- oziroma tristopenjskega sistema študija,
– pospeševanje mobilnosti študentov, akademskega in administrativnega osebja,
– vzpostavitev kreditnega sistema (ECTS) za vrednotenja študijskih obveznosti,
– priznavanje stopenj, sprejem sistema lahko prepoznavnih in primerljivih stopenj,
– aktivna udeležba visokošolskih zavodov, učiteljev in študentov v bolonjskem procesu in sodelovanje študentov pri upravljanju visokega šolstva,
– pospeševanje evropske dimenzije v visokem šolstvu,
– pospeševanje privlačnosti evropskega visokošolskega prostora,
– vseživljenjsko učenje,
– Evropski visokošolski prostor in Evropski raziskovalni prostor, dva stebra na znanju temelječe družbe.
Nove študijske stopnje
Ena najpomembnejših sprememb v strukturi visokega šolstva je uvedba 3 študijskih stopenj: 3-letna diplomska stopnja, 2-letna magistrska stopnja in 3-letna doktorska stopnja. Nastala je nova vrsta magisterijev, t. i. strokovni magisteriji, ki jih prej v našem visokem šolstvu ni bilo. Študenti poglabljajo znanje iz prve študijske stopnje ter se učijo raziskovalnih metod in pristopov za nadaljnje samostojno raziskovanje. Izjeme k strukturi 3 + 2 + 3 so študijski programi, ki izobražujejo za poklice, regulirane z direktivami Evropske unije, ki so lahko strukturirani drugače. To so študiji, ki izobražujejo za poklice: magister farmacije, diplomirana medicinska sestra, diplomirana babica, zdravnik, zdravnik specialist, doktor dentalne medicine, doktor dentalne medicine specialist, veterinar in odgovorni projektant arhitekture 1, 2. Diplomant dobi direktno naziv magister stroke, v primeru, da študent prekine študij, ne dobi priznane nobene kvalifikacije. Izjema k izjemam je študij medicine, ki v večini evropskih držav traja 6 let. Diplomant po zaključku študija dobi strokovni naziv doktor medicine, ki ni enakovreden znanstvenemu nazivu. Znanstveni naziv temelji na raziskovalnem delu in ne na usposabljanju za stroko. Diplomanti študijev, ki izobražujejo za regulirane poklice ter študenti medicine imajo po diplomi in pred začetkom dela obvezno opraviti prakso ter strokovni izpit.
Krajše študijske stopnje
Nove študijske stopnje naj bi bistveno zmanjšale obremenjenost študentov. Po zaključeni prvi stopnji se lahko študenti odločijo za nadaljevanje študija na drugi stopnji ali pa za zaposlitev pred morebitnim nadaljevanjem izobraževanja. Pomembno je, da si nabirajo delovne izkušnje na svojem strokovnem področju, ne pa ob priložnostnem in pogosto strokovno nezahtevnem delu.
Učni dosežki
Novost je tudi reforma vsebine študijskih programov. Oporne točke pri oblikovanju novega študijskega programa predstavljajo učni dosežki, ki so osnova za zagotavljanje kakovosti. Določijo se za celoten študijski program, posamezen predmet in posamezno predavanje. S tem je omogočen vpogled v cilje posameznega študijskega programa.
Središče izobraževalnega sistema je študent
Ena izmed bistvenih novosti je premik od profesorjevega »inputa« v študij k »outputu«, ki ga študent dobi med študijem. Predmeti naj bi se smiselno povezovali v celote, ki bi omogočali pridobivanje celovitega znanja. Študent lahko izbira predmete v sklopu programa, v katerega je vpisan ali sorodnega študijskega programa, ki se izvaja na isti fakulteti. S tem znanje svoje stroke poglablja. Ima pa tudi možnost izbire predmetov iz drugih študijskih programov izven matične fakultete, s čimer širi znanje še na druga področja. Študentom pri izbiri predmetov lahko svetuje profesor ali svetovalna služba. V ta namen naj bi fakultete imele posebne kadrovske službe oziroma svetovalnice, v katerih bi strokovnjaki dobro poznali tako visokošolski sistem kot tudi trg dela. Univerza v Ljubljani je v ta namen ustanovila Karierni center. Nekatere univerze omogočajo tudi pridobitev t. i. skupne diplome. Gre za primere, kjer dve ali več fakultet podpiše pogodbo za izvajanje skupnega programa.
Kako ocenjujejo bolonjsko reformo na ministrstvu in na ŠOS
Nataša Gerkeš, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS, Služba za odnose z javnostmi
Kaj menite na splošno o bolonjski reformi, je to sedaj to?
Prepričani smo, da je bolonjska reforma dobra osnova za soočanje z novimi izzivi v spremenjenih razmerah sodobnega sveta. Želimo poudariti tudi, da se bolonjski proces ne imenuje proces po naključju, saj gre za nenehno prilagajanje in razvijanje visokošolskega prostora tako na evropskem kot na nacionalnih nivojih. Prav tako je večkrat zaznati trditve, da se določene odločitve sprejemajo zaradi bolonjskega procesa oziroma da le ta zahteva določene akcije, ki pa niso sprejete pozitivno. Velikokrat so takšne trditve tudi zavajajoče. Bolonjska reforma nam nudi osnovo in ogrodje za doseganje naših ciljev ter za rešitve sodobnim izzivom, še vedno pa je odgovornost vsake države posebej, da oblikuje svoj visokošolski prostor.
Kaj so prednosti šolstva po tej reformi glede na prejšnje stanje?
Prednosti, ki jih prinaša bolonjski proces, so vsekakor primerljivost evropskih visokošolskih sistemov in diplom, večja mobilnost študentov in osebja, lažje priznavanje kvalifikacij in izobraževanja, premik usmerjenosti na študenta, predvsem pa fokus na kakovost visokega šolstva v Evropskem visokošolskem prostoru. Prav tako je to reforma, v kateri sodelujejo prav vsi visokošolski partnerji: tako predstavniki vlad in držav, kot tudi univerz, študentov, zaposlenih, delodajalcev in ostalih organizacij, kot so Svet Evrope in UNESCO, kar omogoča celostno obravnavanje visokega šolstva. Vsi deležniki lahko prispevajo s svojimi pričakovanji in pogledi, kar se jasno odraža v sprejetih politikah in dokumentih.
Zakaj se pojavlja toliko nejasnosti?
Težko je oceniti, do kakšnih nejasnosti pravzaprav prihaja, in ugotoviti razloge za to. Glede na to, da gre za obširno reformo z množico elementov, v kateri sodelujejo vsi visokošolski partnerji, je razumljivo, da prihaja do vrste vprašanj in tudi težav, s katerimi se moramo soočiti skupaj. Bolonjski proces smo v Sloveniji tako rekoč impelementirali z novelo Zakona o visokem šolstvu leta 2004, danes pa lahko vidimo, na katere težave smo pri prenovah programov naleteli. Sedaj je treb ob teh ugotovitvah in novih ciljih, ki smo si jih zadali, rešiti še te izzive.
Kaj predstavlja največjo težavo?
Če poskušamo definirati največjo težavo bolonjske reforme in predvsem njene implementacije, je to v prvi vrsti najverjetneje potreben premik v paradigmi visokega šolstva in (organizacijske) kulture. Namesto da se izvajanje visokošolskih programov osredotoča na sam proces in profesorje, je potreben premik v smeri usmerjenosti na študenta in na cilje ter učne dosežke. Če govorimo bolj konkretno, pa je največja težava verjetno v sami prenovi študijskih programov in načrtovanju novih kurikulov, ki bi morali biti prenovljeni na tak način, da se oblikujejo na novo in najverjetneje z drugačnimi učnimi metodami. Ohranjanje istih vsebin in razporejanje le teh v dve stopnji, ni primeren način prenavljanja visokega šolstva. Novi kurikuli morajo upoštevati obremenjenost študenta v celoti. Ker evalvacije novih programov še ni, ne moremo imeti objektivne slike o stanju prenove.
Jelena Štrbac, ŠOS, predsednica Odbora za visoko šolstvo
Kaj menite na splošno o bolonjski reformi?
Zelo na splošno lahko povemo, da se je bolonjski proces pri nas implementiral zelo formalistično, čeprav bi (skladno s smernicami) lahko vsem vključenim prinesel nekaj pozitivnega. Fakultete so večinoma zamenjale le »fasado« študijskih programov, medtem ko je vsebina ostala enaka. Študenti smo pričakovali zanimive vsebine, aplikativna znanja, sproten študij, primerljivost izobrazbe, zaposljivost, mobilnost, priznavanje neformalnega izobraževanja, višjo kakovost in način dela, ki bi študenta postavil v središče študijskega procesa. Namesto tega pa smo pogosto dobili »prepakirane« stare predmete in programe, teorijo brez prakse, kjer ni dovolj časa za poglobljen razmislek o aplikativnosti pridobljenih znanj, kopičenje nepotrebnih obveznosti, ki zmanjšujejo kakovost dela in znanja , neprimerljivost (ravni) izobrazbe in znanj, neopredeljene kompetence in nižje ravni izobrazbe, finančne ovire pri mobilnosti in ob nadaljevanju (podiplomskega) študija, vprašljivo vrednost naših diplom v mednarodnem prostoru in na trgu dela, predmete po meri profesorjev, točk in plač, instant programe in nezmožnost njihove kritične ocene. S trenutnim stanjem nikakor ne moremo biti zadovoljni.
Kaj bi označili kot največjo slabost, kaj je najbolj sporno, problematično?
V osnovi je sporno to, da nimamo sistemske ureditve. Zakonodajo so ministri zgolj »krpali« in ne celostno spreminjali tako, da bi bila bolj bolonjsko naravnana in bi predvidevala različne situacije, s katerimi se danes študenti dejansko soočamo. Tako pa danes ni nikjer pravne podlage za reševanje težav, s katerimi se slovenski študenti soočamo. Najbolj trpijo prav t. i. prehodne generacije študentov – ti, ki prvi zaključujejo posamezne cikle, saj so se pravzaprav znašli v »eksperimentu«.
So profesorji in ostali kadri na fakultetah dovolj seznanjeni z reformo?
Večinoma lahko rečemo, da niso. Pa tudi, če so, jo razlagajo po svoje na način, ki prinese njim najbolj udobne rešitve z minimalnimi prilagoditvami oz. spremembami glede na preteklo stanje, ki so ga bili vajeni.
Študenti vedo, kaj jih čaka?
Študenti so po fakultetah dobili lepo zapakirane informacije, ki bolj spominjajo na oglasna sporočila kot dejanski oris stanja. Prav zato bodo predstavniki študentske organizacije študentom ob začetku študijskega leta po fakultetah na voljo za dodatne informacije o bolonjskem študiju. O tem in pa o aktualnih novicah in spremembah pa študente obveščamo tudi na spletni strani www.bolonja.si.
Na kaj morajo biti študenti še posebej pozorni?
Najprej naj se dobro informirajo, kaj pomenijo posamezni koncepti bolonjske prenove, s katerimi se srečujejo, kakšni so študijski programi in kakšno izobrazbo bodo imeli po končani določeni stopnji. Le če so študenti dobro seznanjeni, lahko kritično vrednotijo dogajanje. Pri nas je še vedno največji problem obremenitev študentov in neskladje kreditnih točk z dejanskimi obremenitvami. Nujno naj študenti opozarjajo na morebitno preobremenjenost, saj lahko le tako zahtevamo ustrezno prilagoditev študijskih programov.
Kaj menijo študenti?
Tine, 23 let, absolvent Naravoslovnotehniške fakultete
»Z bolonjskim sistemom se nisem srečal v živo, smo ga pa spoznali takrat, ko je bil vključen na našo fakulteto. Sem zadnja generacija naše smeri po starem sistemu in se mi zdi, da je boljše tako, saj je bolonjski sistem veliko manj temeljit, kvečjemu preveč površen. Če primerjam znanje, ki smo se ga naučili po starem sistemu, je premajhno za uspeh, bolonjski sistem pa je učne ure skrčil, zato menim, da je tam uspeh se slabši. Mi je pa všeč, da bolonjski sistem omogoča večje sodelovanje s tujimi šolami, izmenjave in na splošno študije v tujini.«
Sanja, 22, študentka 4. letnika Filozofske fakultete
»Za bolonjski sistem sem prvič slišala, ko so se začele polemike o tem, kaj tovrstna sprememba študijskega sistema sploh pomeni. Sprva sem imela pozitiven odnos do uvedbe, saj bi študentom, ki na izmenjavi v tujini opravijo določene študijske obveznosti, bile te priznane tudi pri nas. Študentom omogoča, da v krajšem času lahko končajo svoje šolanje in se prej zaposlijo. Prednost bolonjskega sistema je tako očitna. Z uvedbo bolonjskega sistema na naši smeri, sem ugotovila, da je veliko predmetov, ki so jih preimenovali, nekatere skrčili, druge mogoče celo združili. Sprva me je to motilo, ker sem imela občutek, da gre za čisto neko drugo šolanje, kot smo ga bili deležni po starem sistemu. Navsezadnje pa sem ugotovila, da so določene prilagoditve nujne za lažjo organizacijo in primerljivost. V kolikor pa poznam profesorje na naši smeri mislim, da kvaliteta podanega znanja ne bo nič manjša, kot je bila po starem sistemu. Zahtevala bo le boljšo organizacijo in maksimalen izkoristek predavanj, kar pa je samo še nadgradnja dosedanjih predavanj.«
Tadeja, 23 let, absolventka Filozofske fakultete
»Naš oddelek je lansko šolsko leto prvič izvajal program »germanistika« po bolonjskem sistemu. Sama torej nisem »padla« v ta sistem, sem pa kot tutorka spremljala bruce skozi prvi letnik. Nekateri, predvsem tisti, ki so ponavljali, so se srečevali z nekaterimi ovirami, najbolj pa jih je seveda zanimalo, kateri opravljeni predmeti se jim bodo priznali. Novi sistem je namreč prinesel tudi nova pravila igre, nove predmete, vendar se sama učna snov ni bistveno spremenila. Nekateri »novi« predmeti so dobili le nova imena in s tem je odpadla skrb nekaterim ponavljalcem, da se jim kateri opravljeni izpit mogoče ne bi priznal. Mislim pa, da je vsem germanistom bolonjskega sistema najbolj všeč to, da se v treh letih naučijo isto kot mi, ki po starem sistemu študiramo štiri leta. Meni osebno pa je ta star sistem veliko bolj všeč od bolonjskega in mi zato ni nič žal, da ga lahko spremljam le z razdalje.«
Ksenija Gider
