Srce mi utripa. Potim se. Rekla bi, da pretirano. V želodcu me črviči. Mislim, da mi je tudi malo slabo. Bojim se. Ne vem točno česa, samo neprijeten občutek imam v telesu. Pogledam okoli sebe in ugotovim, da ura stoji postrani in, da je slika na steni že zelo stara. Poskušam preusmeriti pozornost. Gledam to sliko do potankosti. Do zdaj sploh nisem opazila, da je prevladujoča barva na tej sliki rjava. Ne tista čokoladna lepa, ampak zamorjena rjava. Ni mi všeč. Spet pogledam na uro. Še pet minut. Še samo pet minut pa bo napočil trenutek, pomislim. Spet me stisne v želodcu. Ne maram čakati. Najraje bi pobegnila. Ne morem, ker ni izhoda. Še 3 minute. Srce mi še močneje razbija, roke se mi potijo. Tajnica odpre vrata in me pokliče. Zdaj lahko stopim naprej. Ne morem vstati. Občutek imam, da me noge ne bodo držale, a mi le uspe. Vstanem in stopim proti pisarni. Primem za kljuko vrat … v tistem zazvoni ura! Oh, še dobro, da so bile samo sanje, pomislim. Hkrati čutim razočaranje in zadovoljstvo. Bilo je res grozno doživeti vse to. Hkrati sem pa razočarana, da nisem videla, kako se bo končalo. Poskušam zaspati nazaj, vsaj za 5 minut. A nič ne sanjam naprej. Prepotena ležim na postelji in si pravim, da me vse to še čaka “in vivo”. Ob tej misli me malo zmrazi, ampak hitro vstanem in si grem skuhat kavo. Ko se urejam v kopalnici mi po glavi švigajo misli: “spet sem utrujena od spanja”,”kdaj bo že enkrat tega konec”. Te sanje mi res ne dajo miru. Drugo noč spet sanjam. Tokrat malo drugače. Vse se je nekako hitreje odvijalo, pridem spet do vrat, primem za kljuko, le ta se odprejo in stopim noter …, in spet ura. To se ponavlja že nekaj noči zapored.
Ničkolikokrat se nam zgodi, da ko smo v osebni stiski nimamo mirnega spanca. Kaj nam takrat sanje sporočajo? Ponavadi je najbolje, da si sami, individualno interpretiramo. Po mojem mnenju vsak sam najbolje ve, kakšno simboliko naj bi imele njegove sanje. Sanje so povezane tako s čustvi kot razumom. Človeški razum, njegova čustva in podzavest so lahko ogromna vrzel, katero lahko bolj ali manj razumemo. O tem kako bogata je naša podzavest, nam povedo sanje, ki se jih zavemo v trenutku, ko se prebudimo. Čemu pa sploh služijo? O tem je napisanih nešteto razlag, meni je ena najbolj domača. Prvič, naši možgani povzročajo številne, naključne povezave, ljudi, dogodke, ki nimajo nobene logične povezave. Tako se neštetokrat zbudimo zmedeni ali zgroženi, in si rečemo ?oh, kakšne nesmiselne sanje sem imel’. Drugič pa je pomembna tudi čustvena plat. Da bi zaščitili sami sebe, velikokrat na nek način potlačimo nekatera močna čustva, zlasti če so negativna. Vendar naši možgani potem v spanju na nek način ta čustva predelujejo. Sanjamo vsako noč. Vseh sanj pa se ne spomnimo. Še dobro. A si predstvaljate kako bi bili obremenjeni, če bi vsakodnevno razbijali glavo z njihovim pomenom? Vsak jutro nova zgodba.
Včasih se pa res zgodi, da se jih zjutraj spomnimo do potankosti in nas čez dan matrajo in si želimo, da bi nam jih kdo interpretiral in nas rešil mučnega premišljevanja. Marsikdaj se tudi sami poglobimo v njihov pomen in ugotovimo, da je nekaj na tej podzavesti. V prej omenjenem primeru je vedno šlo za zelo podobne sanje, nekaj noči, ne zapored, z nekaj različnih odtenkov. Moram priznati, da so me spravljale v stisko. Na koncu sem ugotovila, da je to na nek način predpriprava na velik dogodek. Pred menoj je bila ena težka, zoprna zadeva, katero bi morala izpeljati. Če sem iskrena najraje bi jo kar preskočila in se potem spet vrnila, ko bi jo že zdavnaj pustila za sabo. Žal to ni bilo možno. Ker sem se tega dobro zavedala, sem bila v čustveni stiski, ki se je odražala tudi v mojih sanjah.
Marsikdaj sanje niso tako logične, kot so bile moje takrat. Ne dajo nam miru. Nekatere imajo težko vsebino. Grozljivo. Teh nas je strah. Jih želimo hitro pozabiti. Ko nas pa mučijo kot nekakšna nočna mora, je pa smiselno tudi poiskati strokovno pomoč.
Jaz sem mnenja, da pri razlagi sanj ni najpomembnejše vprašanje kaj simbolično pomenijo, ampak kaj pomenijo nami! Naj bodo čim lepše.
