Financiranje univerz in njihovih članic je vseskozi vroča tema slovenskega visokošolskega prostora. Da je trenutni sistem financiranja neustrezen, je javnosti znano že dolgo, toda z letom 2009 prihaja novo štiriletno obdobje financiranja – do poletja naj bi bila tako nared nova uredba.
Stanje danes
Veljavna ureditev financiranja univerz temelji na Uredbi o javnem financiranju visokošolskih in drugih zavodov, članic univerz, od leta 2004 do 2008. Njen osnovni namen je urediti javno financiranje študijske in obštudijske dejavnosti, investicij in investicijskega vzdrževanja ter razvojnih nalog na univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih, ki jih je ustanovila Republika Slovenija ter financiranje nekaterih nacionalno pomembnih nalog. Njene določbe o financiranju študijske in obštudijske dejavnosti ter razvojnih nalog veljajo tudi za zasebne koncesionirane samostojne visokošolske zavode, določbe o financiranju razvojnih nalog pa tudi za zasebne samostojne visokošolske zavode, ki izvajajo javno veljavne študijske programe, če pridobivajo javna sredstva. Prav tako se po tej uredbi financirajo tudi Univerzitetna knjižnica Univerze v Mariboru, Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani, Znanstveno-raziskovalno središče Koper Univerze na Primorskem, primorski inštitut za naravoslovne in tehnične vede Koper Univerze na Primorskem.
Omenjena uredba je sicer že doživela nekaj sprememb, toda za naslednje obdobje, od leta 2009 do 2013, bo potrebna temeljita preureditev sistema financiranja visokega šolstva. “Sedanja (uredba, op.a.) ne zajema več vseh sprememb v visokošolskem prostoru”, meni ministrica za visoko šolstvo znanost in tehnologijo, ga. Mojca Kucler Dolinar. Korenite spremembe si želi tudi rektor Univerze na Primorskem (UP), prof. dr. Rado Bohinc: “Sistem financiranja univerze trenutno ne zagotavlja zadostnega in stabilnega financiranja visokošolske dejavnosti in povzroča velike primanjkljaje v nekaterih študijskih dejavnostih in univerzah. UP je v zadnjih nekaj letih dobivala vsako leto manj sredstev na študenta in najmanj od vseh slovenskih univerz. Izgube so se pokrivale s tako imenovanimi razvojnimi razpisi. V letošnjem letu se položaj ponavlja: kar nekaj dejavnosti ustvarja tekoči primanjkljaj in se mora zadolževati, z upanjem, da se bodo izgube pokrile z razvojnimi sredstvi MVZT. Vendar, pripravlja se uredba o financiranju univerz za obdobje od leta 2009 do 2013 in pričakujem, da se bodo že naslednje leto stvari izboljšale.”
Izhodišča in priporočila Rektorske konference za novo uredbo
Rektorska konferenca Republike Slovenije (RK RS) je na drugi letošnji seji, 26. marca v Kopru, sprejela Izhodišča in priporočila, ki sta jih na UP pripravila njen rektor in njegov svetovalec, dr. Primož Dolenc. To gradivo je temeljilo tudi na ugotovitvah Delovne skupine za pripravo nove uredbe o financiranju visokega šolstva, ki deluje v okviru Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT). Državni sekretar, dr. Dušan Lesjak, ki je kot predstavnik MVZT sodeloval na seji RK RS v Kopru, je poudaril, da so ta izhodišča in priporočila dobra osnova za nadaljnje delo. Z manjšimi dopolnili so bila tudi soglasno sprejeta. Dr. Lesjak je še napovedal, da naj bi predlog nove uredbe pripravili še pred poletjem.
Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je v preteklosti odločno nasprotovala temu, da se vprašanje financiranja ureja z uredbo in ne z zakonom. Tudi zdaj so enakega mnenja. Tomaž Frelih, predsednik ŠOS: “Menim, da bi moralo biti osnovna določila za integralno financiranje univerz zapisana v zakonu o visokem šolstvu, saj je spreminjanje uredbe mogoče na vsaki seji vlade. Sedaj na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo deluje skupina za pripravo sprememb uredbe, v kateri sodeluje tudi ŠOS, vendar je terjalo veliko truda, da se je sploh ustanovila in da smo uspeli priti zraven.”
Hrbtenica sistema mora biti zadostno, pravočasno in predvidljivo financirana
Izhodišča za RK RS poudarjajo, da mora Slovenija doseči hitrejše povečevanje produktivnosti, kot v drugih državah EU, če se želi uvrstiti med najbolj razvite države Unije. Glede na naravne danosti Slovenije naj bi bilo to mogoče doseči izključno ob hitrem povečevanju znanja, torej ob odličnem visokem šolstvu. To pomeni, da bo potrebno povečevati javna sredstva za visoko šolstvo po vzoru skandinavskih držav. “Hrbtenica javnega visokošolskega sistema mora biti vedno zadostno, pravočasno in predvidljivo financirana, ločeno od ostalih dejavnosti visokošolskega izobraževanja, za katere je treba zagotoviti dodatna sredstva. Zagotoviti je treba ustrezna finančna sredstva za financiranje raziskovalne dejavnosti in to področje sistemsko – zakonsko urediti in s tem ustvariti pogoje za uporabo obstoječih orodij znanstveno raziskovalne politike v večjem obsegu kot doslej,” sta zapisala avtorja Izhodišč in priporočil.
Potrebnih bo dodatnih 70 milijonov evrov na leto
Uradni statistični podatki o javnih izdatkih za terciarno dejavnost kažejo, da se je njihov delež v BDP v zadnjih letih glede na izhodiščno leto 2003 znižal (od 1,16 % na 1,06 % v letu 2006) pri istočasnem hitrem povečevanju števila študentov (od leta 2003 do 2006 za 13,1 %). Pri tem še posebej zaostajajo sredstva za študijsko dejavnost obstoječih javnih visokošolskih zavodov. Ob regionalizaciji, posledičnem povečevanju števila zasebnih koncesioniranih samostojnih visokošolskih zavodov, ter spodbujanju deleža naravoslovnih fakultet, so se posamezne fakultete in zavodi znašli v tako težkih finančnih razmerah, da je ogrožena kakovost njihovega študijskega procesa in celo njihov obstoj. Delež sredstev, namenjenih visokemu šolstvu je, pravijo Izhodišča in priporočila, potrebno povečati in sicer za dodatnih 70 milijonov evrov na letni ravni v naslednjih petih letih – 14 odstotno letno progresivno povečevanje, v petih letih skupaj 70 odstotkov. Težava pa je tudi v inflaciji.
Na poti k pokritju dejanskih stroškov izvajanja študijskih programov
Izhodišča in priporočila za RK RS pozivajo k temu, da naj se sredstva za študijsko dejavnost določijo stabilno, in to tako, da se za temeljno študijsko dejavnost ustrezno povečujejo glede na BDP, ustanavljanje novih visokošolskih zavodov pa ne vpliva na financiranje obstoječih. Sredstva za študijsko dejavnost naj se za posamezne javne univerze določi kot “lump sum” v celoti, in ne v dveh delih, pri čemer je treba predvideti način korekcije za primer zmanjšanja števila študentov. Način financiranja posameznih stopenj študija se mora prilagoditi novemu sistemu izvajanja študija po Bolonjski reformi. Prva in druga stopnja naj se financirata po formuli, pri čemer se formuli se lahko razlikujeta, medtem ko naj se tretja stopnja financira v fiksnem znesku na študenta. Univerze naj imajo avtonomijo, da same uredijo sistem financiranja znotraj univerze, zato naj že iz naslova uredbe izhaja, da članice vanjo niso zajete. Prav tako je treba odpraviti ureditev o uvrščanju visokošolskih zavodov v študijske skupine po prevladujočih študijskih področjih. Vanje je treba razvrščati študijske programe in ne visokošolskih zavodov. Tako se bodo priznani stroški izvajanja študijskih programov lažje približali dejanskim stroškom. Sočasno s sistemom financiranja študijske dejavnosti pa je treba preučiti in urediti tudi financiranje drugih članic univerz, univerzitetnih knjižnic in raziskovalnih inštitutov.
Tekoče financiranje visokega šolstva je treba razbremeniti investicijskih stroškov
Še nekaj poudarkov iz Izhodišč in priporočil … Zaračunavanje prispevkov in šolnin naj bo prepuščeno visokošolskim zavodom, ki pri tem upoštevajo določila pravilnikov o šolninah in drugih prispevkih, ki jih bo potrebno ustrezno spremeniti. Število vpisnih mest na izrednem študiju naj bi bilo prepuščeno visokošolskim zavodom, saj je ponudnikov tako veliko in potencialnih izrednih študentov po povečanju števila vpisnih mest rednega študija tako malo, da omejevanje za javne zavode ni več smiselno. In, v sistem financiranja visokošolskih zavodov bo treba vgraditi sistem kazalnikov kakovosti. Predvsem pa bo tekoče financiranje visokega šolstva treba razbremeniti investicijskih stroškov, ki bi morali biti sistemsko postavljeni popolnoma drugače, z raztegnitvijo stroškov financiranja investicij na daljše obdobje od 10 do 20 let.
Trenutno je visoko šolstvo podfinancirano
Financiranje visokega šolstva bo v Sloveniji očitno treba še temeljito dodelati. ŠOS-ov komentar ugotovitev g. Jordija Ayeta Puigarnauja, kot jih navaja v Sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 11. 5. 2006 o uresničevanju agende za posodobitev univerz:, ko pravi: “Povprečno pomanjkanje sredstev za dejavnosti tako raziskav kot izobraževanja znaša v primerjavi z ZDA približno 10 000 EUR na študenta na leto” (v Evropi) je naslednji: “Visoko šolstvo je podfinancirano, država zanj dejansko namenja vedno manj denarja, sploh za študijsko dejavnost in to kljub določilom v uredbi, da bi morala sredstva realno rasti. Če se je Slovenija odločila, da želi biti družba znanja, bi morala za ta cilj nameniti več javnih sredstev. Sistem financiranja visokošolskih zavodov bi moral omogočati stabilen razvoj visokega šolstva, hkrati pa vzpodbujati učinkovito in transparentno porabo sredstev visokošolskih zavodov. Obremenjevanje posameznika, torej študenta je v tem primeru nedopustno, saj bi to omejilo dostopnost visokega šolstva. Primanjkljaj sredstev za visoko šolstvo bi se lahko zmanjšal tudi na račun evropskih sredstev, ki pa jih država ne izkoristi dovolj.”
Prihaja pa (ne le nova uredba, ampak) tudi nov zakon
Ker se je Slovenija ob sprejetju v Evropsko Unijo zavezala, da bo delovala v skladu z lizbonsko strategijo in bolonjsko deklaracijo, po bergenskem komunikeju, ki ga je podpisala leta 2005, pa mora biti visoko šolstvo kakovostno in enako dostopno vsem študentom, naj bi novi Zakon o temeljnih razvojnih programih v visokem šolstvu in znanosti za obdobje 2010-2014 vsaj nekoliko omilil finančno stisko, v kateri se je znašla slovenska visokošolska sfera. Predstavljen je bil sicer šele predlog zakona, ki naj bi omogočil nadaljevanje zakona o temeljnih razvojnih programih v izobraževanju in znanosti v letih 2003-2008, ki se letos izteče, so pa njegovi snovalci menda upoštevali dejanske proračunske možnosti. Za izvedbo zakona naj bi letno zagotovili po 13 milijonov evrov, oziroma skupno 65 milijonov evrov. Ob učinkoviti realizaciji teh sredstev in spretnem črpanju evropskih, bi se ob novi, ustrezneje zastavljeni uredbi slovenskemu visokemu šolstvu morali pisati finančno brez skrbnejši časi …
Martina Srblin
