Ali ste se kdaj vprašali kako bi bilo, če bi lahko vrnili čas nazaj in bi kaj naredili drugače, kot ste? Ali ste se morda vprašali, kako bi bilo, če bi lahko zavrteli čas naprej in videli, kako se bodo stvari odvijale čez nekaj let? Kam vas bo življenje odpeljalo. Ob tem se mi vedno pojavijo pomisleki, ali res nas življenje pelje, ali mi peljemo življenje.
Kdaj nam ponavadi rojijo taka vprašanja po glavi? Rekla bi, da takrat, ko smo pred nekimi velikimi odločitvami.
Odločamo se vsakodnevno. Začne se ponavadi s tem kaj bomo zjutraj oblekli. Tekom dneva prinesemo še marsikatero manjšo ali večjo odločitev. Od tega kaj bomo pili s prijateljico na kavi, do tega kako bi rešili nastali problem v službi. Nekatere odločitve nam gredo lažje, druge spet težje od rok. Najtežje se nam je pa odločati o zadevah, ki lahko bistveno vplivajo oz. spremenijo naše življenje. Ena takih so zagotovo, karierna vprašanja, odločitev za otroka, ločitev, izbira poklica, izbira partnerja s katerim bi lahko živela “do konca svojih dni” in še bi lahko naštevala.
Ljudje imamo ponavadi neke sanje, želje, predstave o tem kako naj bi izgledalo naše življenje. Nekateri si bolj upajo živeti v skladu z njimi kot drugi. Tisti, ki točno vedo, kaj si želijo usmerijo vse stvarstvo k temu, da se mu sanje izpolnijo. Drugi spet živijo sanje nekoga drugega, recimo svojih staršev in so zaradi tega bolj ali manj nesrečni. Tretji se pa prepustijo, da jih “življenje pelje”, kamor jim je namenjeno. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki si svoje sanje ne upajo uresničiti. Kadarkoli pride do situacije, ki bi lahko peljala proti uresničitvi sanj se izkaže, da ni pravi trenutek, ni tako sijajno, ni varnosti in na koncu celo podvomimo v svojo željo, koliko je sploh realna in jo opustimo. A nekje v nas še vedno tli.
Sprašujem se ali je v človeški naravi, da stalno hrepeni po nečemu in o tem sanjari, ko pa je to en streljaj stran, se za usodni korak ne odloči. Seveda je sprejeti tako odločitev res zelo težko, a ni prav, da zaradi strahu odpovemo, še preden smo sploh pretehtali možnosti. Strah je sicer logično, razumljivo čustvo, ki spremlja tovstne odločitve, saj se podajaš v neznano. A vseeno je najbolje pretehtati vse možnosti, vse dobre in slabe strani ene in druge odločitve. Če rečem DA, bo to, če rečem NE, bo pa to. Od posameznika do posameznika je različno, kaj odtehta.
Recimo ena takih odločitev je preselitev nekam daleč, kjer ne poznaš nobenega, a čaka te zelo dobra priložnost za razvoj kariere. Od nekdaj si sanjaril, da živiš v velikem, milionskem mestu, kjer te ne poznajo že od majhnega in kjer ne srečaš pol sošolcev, ko greš na trg v soboto zjutraj. Mesto, kjer imaš veliko več možnosti izkoristiti svoje potenciale, za kar tukaj ne najdeš in ne najdeš priložnosti. Sicer si zadovljen z nekaterimi stvarmi, ki jih imaš. Spoznal si osebo svojega življenja. Imaš zelo dobro socialno mrežo. Svoje hobije in prijatelje na katere se res lahko zaneseš. Ampak nek črviček ti ne da miru in na trenutke se prav dolgočasiš ter hrepeniš po več. Priložnosti kariernega razvoja in osebne rasti ne dobiš. A to so tvoje sanje. Postati nekdo, ki ga boš cenil. Ker ceniš samega sebe skozi to. In nekega dne dobiš priložnost! Morda ni idealna, je pa korak bližje tistemu o čemer si sanjal. Milionsko mesto, delo na področju, ki te zanima, možnost razvoja in napredka, umik od vsega tistega, ki te je motilo, a hkrati tudi odrekanje. Odrekanje že ustaljenim navadam in ugodnostim, ki so se ti do tistega trenutka zdele samoumevne. Odmik od ljubljene osebe in prijateljev in marsikatera druga malenkost, ki se ji boš mogel odpovedati. Naenkrat se stvari v glavi prestrukturirajo. Začneš se spraševati, koliko si zares to želiš? Ali so sanje sploh bile realne? Kakšno ceno je potrebno plačati zato? Kar naenkrat majhnost Slovenije, ki te je prej tako utesnjevala postane precej nerelevantna. Z leti si se nanjo navadil. Sprašuješ se kopico vprašanj. V glavi imaš pravo zmešnjavo. Čustvom predvsem vlada strah. Strah pa ima velike oči. Istočasno pa čutiš adrenalin. Končno si spet malo zaživel. To si želiš od nekdaj, a zakaj je moralo ravno zdaj priti, ko ni pravi trenutek. Kdaj pa bo pravi trenutek, se hkrati sprašuješ? Jezen si nase. Si se že skoraj sprijaznil, da se te želje pač ne bodo uresničile, začel živeti neko drugo življenje in ravno zdaj ti vrag ni dal miru in si se prijavil na oglas. Ali nisi več verjel, da se lahko kaj takega zares uresniči ali si se prej preprosto bal, sploh probati? Zdaj se je pa zgodilo in odločitev ti lahko bistveno spremeni smer plovbe tvoje ladje in preusmeri jadra poolnoma v drugo smer. In namesto, da si končno vesel in zadovoljen, tebe je strah. Zaradi tega tudi čutiš malo jeze na samega sebe.
V takih trenutkih bi prav resnično potreboval en časovni stroj, ki bi te popeljal naprej skozi čas in bi videl kaj bi v resnici bilo boljše zate. A kaj, ko ga ni. Točno veš, da če bi bilo tako in tako, da bi takoj rekel DA priložnosti, ki se ti ponuja. A kaj ko ni tako. Ali sprejeti riziko in oditi svojim sanjam naproti? To je zdaj vprašanje. Probati nekaj drugačnega, nekaj zanimivega, nekaj kar te lahko istočasno obogati in osiromaši. Žal pri takih stvareh ni recepta. Slavnemu stavku, ki ga je v slavnem filmu, nam vsem dobro znani igralec izrekel: “Življenje je kot bonboniera, nikoli ne veš kaj boš dobil” lahko dodamo, da je od nas odvisno za kateri bonbon smo se odločili v danem trenutku. Tako lahko na koncu zavzdihneš in si rečeš: “Veliko ljudem se je težko odločiti, kako živeti. Zdi se, da nihče nima odgovora. Morda skušajo najti pot, ki ustreza njihovemu okusu ali osebnosti, vendar nikoli ne vedo, ali sta njihov okus ali osebnost res prava pot. Nazadnje se pa le vdate, rekoč: Pravilnega načina življenja ni mogoče najti.” Potem pa upaš, da bo čas pokazal, da je odločitev, ki je bila s težko muko sprejeta zate bila res dobra.
