Majhna knjigarna Prešernove družbe, stisnjena med frizerski salon in gostilno, je desetega septembra zvečer spominjala na prostor nekje na ozemlju Venere. Vsaj če gre verjeti znanemu reku, ki trdi, da so ženske z Venere, moški pa z Marsa.
V majhen prostor so se “Venerčanke” nagnetle na stolčke in čakale, da na prestol stopi Ona – po izobrazbi matematičarka, fizičarka in novinarka, v mladosti filmska igralka in manekenka, mati dveh hčera in babica – Manca Košir. Glavna starleta večera je predstavila svojo novo knjigo Moška pisma, v kateri z dopisovanjem s sedmimi gospodi razsvetljuje odnose med ženskami in moškimi. Na začetku knjige je zapisala: “Kot v življenju, tako v knjigah. Ne v življenju, ne v dopisovanju mi en moški ni (bil) zadosti. Kljuje, kljuje: Tale je takšen, ja kakšni so pa drugi? S tem sem takšna, a kakšna sem z drugimi? Več jih hočem, več!”
In to ji je tudi uspelo. Kot je povedala, je bila v mladosti spregledana, fantje so raje pisali drugim deklicam in zato si je rekla: “Samo počakajte, tako mi boste pisma pisali, da se bo kar kadilo!” In res, sedaj se lahko pohvali s količino pisem, štetih v kubičnih metrih. Pisma ceni, predvsem zaradi tega, ker pridejo iz srca v roko. Ker imajo vonj, ker se jih da potipati, videti črke …
Knjiga Moška pisma je nastala, ker je avtorica želela zlesti pod kožo drugega spola. Da ji je uspelo v dopisovalcih sprožiti dialog in iz njih izvabiti široko pahljačo čustev, kot je zapisano na zavihkih knjige, se je morala tudi sama razgaliti. Vsaj tako trdi njen prvi dopisovalec, publicist Marko Crknović. Na vprašanje povezovalke večera Carmen Lašič, zakaj, pa je odgovorila: “Razgaljam se zato, ker sem prostodušna, ker ne igram pred drugimi in imam veliko energije, časa, ki ga rada podarim drugim, tudi v obliki pisem.” Pisma si je dopisovala tudi z Matjažem Gantarjem, direktorjem, ki je o njej zapisal: “Ona je ekspert za ženska vprašanja.” Sama pa je na predstavitvi dodala, da sprašuje le, kar jo zanima. In kaj vse je povedalo sedem moških? “Ker smo različni je vsak odgovarjal drugače, saj zato pa so odnosi med moškimi in žensko tako intriganti,” pove Koširjeva. Tako na primer: “Ženske ne pričakujte, da vam bodo moški brali želje iz oči! Ne pričakujte! Zahtevajte! Moški so najbolj srečni, kadar imajo kratka in jedrnata povelja,” je še povedala Koširjeva in postregla s pikantnim Gantarjevim stavkom, da je moške treba dresirati. Glasen nasmešek enega izmed treh moških v prvi vrsti jo je spodbudil, da je nadaljevala z razlaganjem temeljnega nesporazuma med moškim in žensko: “Moški so takšni, kot so. Mi imamo še nekaj levo, pa desno in zato stalno mislimo, da imajo tudi oni. Ne, nimajo. Moški je “čist simpl človk”!” V razumevanju odnosov med moškim in žensko je Branko Gradišnik, pisatelj in publicist ter avtoričin dopisovalec, izjema, je razložila Manca. “Branko je velik umetnik in veliki umetniki morajo imeti pri sebi zelo živahen ženski princip, tega se Branko zaveda, zato se je tega priučil.”
Mrzel dan, ki se je medtem prevesil že v noč, je vsem zbranim razkril še marsikatero misel, življenjski moto in predstavil preostale dopisovalce, zaključil pa se je v duhu protagonistke večera in njenega videnja pravega moškega: “Tisti, ki prizna, ki si upa pokazati, celo izkazati svojo šibkost, ranljivost je močan moški. Samo močni si upajo biti tudi šibki, samo šibki pa se ves čas pretvarjajo, da so močni.” In to, kot je priznala avtorica, velja tako za moške kot za ženske. Ženske, ki so tisti večer prevladovale v dvorani, so odkorakale nazaj v Beethovno ulico v enigmi, da odnosov med moškim in žensko ne gre poenostavljati, da smo različni, predvsem pa, da se je treba pogovarjati in se znati poslušati, kajti kot pravi Manca Košir: “Brez pogovora ni odnosa.” Če torej velja uvodni pregovor, da smo ženske in moški iz dveh različnih planetov, pa bo morda prav nova knjiga Koširjeve pripomogla, da bomo skupaj znali shajati (vsaj) na Zemlji.
Neja Brglez
