Če ste že kdaj dlje časa gledali Mono Liso in se spraševali, ali se smeje ali ne, niste sami. Ta legendarni portret Leonarda da Vincija ni samo umetniška ikona, ampak tudi odličen primer, kako nas naši možgani pri zaznavanju obrazov znajo lepo prinesti okoli.
Mona Lisa je eden redkih portretov, ki izkorišča, kako naši možgani predelujejo obraze, posebej nasmeh. Večina nas najprej pogleda človeka v oči. Ko gledamo sliko v oči, se nam zazdi, da se smeji, ko pogledamo v njena usta, pa nasmeh čudežno izgine.
Zakaj? Ker robovi ust padejo v naš periferni vid, kjer imamo slabšo ločljivost, a večjo občutljivost za kontraste.
Obraz je več kot vsota delov
Obrazov ne gledamo kot sestavne dele – oči, nos, usta – ampak jih zaznavamo celostno. Strokovno temu rečemo holistično procesiranje.
To pomeni, da obraze gledamo in procesiramo kot celoto in težko ločeno procesiramo nos, oko itd. (to manj velja za predmete).
1. Učinek obrnjenega obraza – ko se možgani začnejo spotikati
Ljudje obraze prepoznavamo s presenetljivo občutljivostjo – a le, če so v pravilni orientaciji. Ko je obraz obrnjen na glavo, postane njegova identifikacija bistveno težja kot pri drugih objektih. Na spodnji sliki so obrnjene oči in usta, a ker jih ne znamo izolirati, ne zaznamo distorzije.
Vizualni sistem torej deluje z idejo obraza kot celote – in če celota skoraj deluje, naš um napačno domneva, da je vse v redu.
2. Učinek del–celota
Posamezne dele obraza prepoznavamo bolj natančno, kadar so ti deli predstavljeni v kontekstu celotnega obraza. Če na primer prepoznavamo nos ali oči samostojno, bomo manj uspešni kot takrat, ko so umeščeni v celoten obraz. Obraz torej ni le seštevek oči, nosu in ust – naš perceptualni sistem jih obdeluje kot celoto. In zanimivo: največ težav imamo prav pri očeh – najbolj informativnem, a tudi najbolj kompleksnem delu človeškega obraza.
3. Ko se obrazi mešajo — kompozitni učinek
Kompozitni učinek se nanaša na težave, ki jih imamo pri prepoznavanju posameznih delov obraza, kadar se ti pojavijo ob delih drugega obraza. Naš vizualni sistem ima namreč težnjo, da te dele avtomatično združi v novo, navidezno celoto. Tako postane identifikacija posameznih značilnosti počasnejša in manj natančna.
Ko sta zgornja in spodnja polovica različnih obrazov poravnani, zaznamo nov obraz, kar otežuje prepoznavanje. Če pa sta ti polovici rahlo zamaknjeni, sistem ne zazna nove celote in posamezne značilnosti lažje ločimo.
Pomembno je poudariti, da ta učinek ni le posledica večje informativnosti oči in nosu, čeprav tudi to drži. Gre predvsem za našo težnjo, da posamezne informacije razumemo skozi celoto, tudi ko nas ta zavede.
Prozopagnozija: ko obrazi postanejo uganka
Večina nas se je že znašla v nerodni situaciji, ko nekoga srečamo, prepoznamo njegov obraz, a nam uide ime. Neprijetno, a čisto običajno. Prozopagnozija pa je nekaj povsem drugega. Tukaj ni problem v imenih – težava je v tem, da osebe sploh ne prepoznaš, čeprav jo imaš morda rad, se z njo pogosto družiš ali z njo celo živiš. Obraz zate nima več identitete – postane nevtralna fasada brez pomena. Za ljudi s prozopagnozijo so vsi obrazi videti podobni. Zamenjajo lahko sodelavca za neznanca ali spregledajo sorodnika na ulici.
Znanstvenik Busigny s sodelavci (2010) opisuje primer bolnika z imenom GG, ki je zaradi poškodbe možganov razvil pridobljeno prozopagnozijo. GG ni imel nobenih težav prepoznati ptic, čolnov ali avtomobilov – a obrazi so zanj ostajali enaka, brezosebna maska. To nam pove nekaj pomembnega: naši možgani obravnavajo obraze kot posebno kategorijo. Obstaja celo poseben del možganov za to nalogo – fuziformni girus.
Prozopagnozija je lahko pridobljena – na primer po poškodbi možganov – ali pa razvojna, kar pomeni, da se pojavi brez jasnega vzroka. Po nekaterih ocenah naj bi prizadela kar enega od 50 ljudi.
Zakaj do tega pride, še ni popolnoma jasno, a raziskovalci imajo nekaj hipotez:
- Lahko gre za poškodbo predelov možganov, specializiranih za procesiranje obrazov.
- Lahko je prizadeta sposobnost vizualne ekspertnosti – sposobnost prepoznavanja subtilnih razlik znotraj zelo podobnih kategorij.
- Ali pa je razlog preprost: obrazi so za prepoznavanje zelo zahtevni, saj si med seboj izjemno podobni in zahteve za razlikovanje so izredno visoke.
Prozopagnozija ni le zanimiv nevrološki pojav – je okno v to, kako globoko in subtilno naši možgani obravnavajo človeške obraze. V družbi, kjer je prvi vtis pogosto tudi zadnji, je to lahko izziv. A hkrati tudi opomnik, da za vsakim obrazom stoji veliko več kot le kombinacija oči, nosu in ust.
Kaj nas Mona Lisa v resnici uči?
Zgodba Mona Lise ni samo zgodba o nasmehu. Je zgodba o tem, kako zapleten in izjemen je naš sistem zaznavanja obrazov. Je nekakšno zrcalo, v katerem vidimo delovanje lastnih možganov, vseh njihovih bližnjic, slepih peg in kompleksnosti. Njeno podobo razbiramo skozi prizmo lastne perceptualne arhitekture, in prav zato je njen izraz tako izmuzljiv. Ni se spremenila ona – mi se spreminjamo, mi beremo, mi projiciramo.
Junior novinar
