
Ste se kdaj vprašali, kako bi bilo, če bi lahko popolnoma razumeli svoj um? To je bil cilj introspekcionizma. Ta zgodnja psihološka metoda se je osredotočala na opazovanje lastnih misli in občutkov. Introspekcionisti so želeli sestaviti podroben zemljevid duševnosti in odkriti osnovne gradnike zavesti. Verjeli so, da je psihologija raziskovanje notranjih izkušenj in fenomenologije duševnosti.
Zakaj introspekcionizem ni uspel?
Kljub ambicioznim ciljem introspekcionizem ni postal prevladujoča znanstvena metoda. Glavne težave so bile njegova nezanesljivost, subjektivnost, metodološki spori in spremembe v znanstvenih pristopih.

Problem je bil v tem, da je vsak raziskovalec lahko pri introspekciji prišel do drugačnih rezultatov. To se je dogajalo, ker se je introspekcija zanašala na osebna poročila, ki niso bila objektivno preverljiva. Poleg tega različni laboratoriji niso dosegali enotnih rezultatov. V znanosti je začela prevladovati težnja k merljivim in objektivnim podatkom, introspekcija pa tega ni omogočala.
Vzpon behaviorizma
Kot odziv na introspekcionizem, predvsem v zahodnem svetu, se je uveljavil behaviorizem. Leta 1913 je John B. Watson napisal temeljno behavioristično delo Psychology as the Behaviorist Views It. V njem je napisal, da je psihologija, kot jo vidi behaviorist povsem objektivna eksperimentalna veja naravoslovne znanosti. Njen teoretični cilj naj bi bil napovedovanje in nadzor vedenja. Introspekcija ne predstavlja bistvenega dela njenih metod. Behaviorizem se je tako uveljavil kot znanstvena smer, ki se je osredotočala izključno na opazovanje vedenja.
Temeljni principi behaviorizma
- Psihologija je objektivna znanost – ne ukvarja se z notranjimi mislimi, ampak le z vedenjem.
- Cilj je nadzor in napoved vedenja – pomembno je razumeti, kako se ljudje odzivajo na okolje.
- Enostavne razlage so najboljše – vedenje je mogoče razložiti s temeljnimi zakonitostmi.
- Med ljudmi in živalmi ni bistvene razlike – ljudje se učimo podobno kot živali.
- Okolje oblikuje vedenje – naši odzivi so odvisni od zunanjih dejavnikov.
- Človek kot “črna škatla” – behavioristi so menili, da se dogajanje v umu ne da znanstveno preučevati.
Najbolj znani behavioristični eksperimenti
Pavlov pes (1927)
Ruski znanstvenik Ivan Pavlov je ugotovil, da lahko psi povežejo zvonec s hrano. Ko so večkrat slišali zvonec pred hranjenjem, so se začeli sliniti že ob samem zvoku. To je postalo znano kot klasično pogojevanje – učenje z asociacijami.
Mali Albert (1920)
Eksperiment Malega Alberta je bil izveden v začetku 20. stoletja s strani psihologa Johna B. Watsona in Rosalie Rayner. Pokazal je, da se lahko otroci naučijo strahu preko asociacije. Ko so malemu Albertu večkrat pokazali belo podgano skupaj z močnim hrupom, je začel kazati strah že ob samem pogledu na podgano.
Kritike in propad behaviorizma
Čeprav je behaviorizem dolgo prevladoval, so se pojavile resne kritike.
- Ne pojasni kompleksnega človeškega vedenja – ljudje ne delujemo le na podlagi dražljajev.
- Težave pri razlagi jezika – Noam Chomsky je pokazal, da otroci ne potrebujejo nagrad in kazni, da bi se naučili govoriti.
- Prevelik poudarek na živalih – behavioristi so pogosto izvajali eksperimente na živalih in jih posploševali na ljudi, kar ni vedno ustrezno.
Ali behaviorizem lahko razloži človeško vedenje?
Introspekcionizem je bil preveč subjektiven, behaviorizem pa je preveč slonel le na merljivosti človeškega vedenja. Danes vemo, da za razumevanje le tega potrebujemo kombinacijo obeh pristopov – tako vedenjskih raziskav kot preučevanja mentalnih procesov. Behaviorizem je pokazal, kako pomembno je okolje pri oblikovanju našega vedenja, a ga je sčasoma premagala kognitivna revolucija, ki je prinesla bolj celosten pogled na delovanje uma.
Junior novinar