17-letna Iva Hancman zmagala na natečaju Mladi pisatelj leta 2024 s knjigo Mozaik. Slednjo so pri Založbi 5ka, ki organizira vsakoletni natečaj, tudi izdali.
»Naj začutijo, da lahko tudi s talentom pisanja ustvarijo nekaj lepega,« sporočajo pri založbi. Z natečajem Mladi pisatelj leta iščejo najboljšega med najboljšimi – mladega pisatelja, za katerega verjamejo, da ima potencial pisati naslednje najlepše slovenske knjige.
Sodelujejo lahko mladi, stari od 10 do vključno 17 let, napisati pa morajo pravo knjigo, dolgo najmanj 40 wordovih A4 strani. Za nagrado mu omogočijo natisnjeno zmagovalno knjigo, ki jo lahko občuduje v knjižnicah in izložbah knjigarn, od prodaje pa tudi kaj zasluži.
A vrnimo se k zmagovalki, ki nadaljuje pot, ki jo je na preteklem natečaju začrtala Ula Bratkovič.
Takrat trinajstletna avtorica je tudi nas navdušila s knjigo Lepo spi, lepotec, o kateri smo v recenziji zapisali: »Lepo spi, lepotec je nujno branje za mlade in starejše, ki bi želeli dobiti vpogled v razmišljanje mladih. Na koncu koncev pa je knjiga za vse ljubitelje pisane besede in fantastičnih ter oprijemljivih zgodb. Ula Bratkovič je napisala izjemen prvenec, na katerega je lahko nadvse ponosna.«
Zmagovalno knjigo je napisala Iva Hancman iz Prevalj na Koroškem
»Izjemno, res izjemno lepo pisanje, bogat besedni zaklad, ki bi ga pripisal zelo izkušenim pisateljem in ne 17-letnici, ki je zapisala svojo prvo knjigo. Prepričani smo, da lahko Iva postane ena bolj opaznih in pomembnih pisateljic njene generacije,« je svojo odločitev komentirala komisija.
Opis knjige nam pravi: Po neuspehih v domačem kraju se pisatelj v iskanju lastne sreče odpravi v Pariz. Tam se ustali v zakotnem gostišču sorojencev Vautour in začne delo pri komajda delujoči časopisni hiši. Navdih se zdi v brezupnih okoliščinah nedosegljiv pojem, dokler se ne pojavi v podobi mistične Thalie. Je muza ključ do uspeha? Ali pa le predstavlja začetek konca življenja, kot ga je poznal?
Knjiga MOZAIK je za vse sanjače, ki imajo v sebi potencial, da ustvarijo nekaj izjemnega.
Sedemnajstletna Prevaljčanka Iva Hancman obiskuje Gimnazijo Ravne na Koroškem. Verjetno bo še naprej sledila tokovom književnosti in jezika, tako angleščine kot slovenščine, saj se zanima za študij v teh smereh in se spogleduje s prevajalstvom ter uredniškim delom.
Zase pravi, da se vedno bolj zaveda vpliva, ki so ga imele knjige (in ga še vedno imajo) na njeno življenje: »Neskončno sem hvaležna sebi v preteklosti, za čas, ki sem ga ob knjigah preživela več kot kjerkoli drugje, saj sem takrat sama sebi podarila besede in z njimi ljubezen do pisanja,« pravi sama in dodaja, da se vse bolj zaveda vpliva knjig na njeno življenje.
»Knjigo bi priporočila vsem tistim, ki na trenutke postanejo slepi za vse sposobnosti in talente, ki jih gojijo, dokler ta slepota ne mine in zgolj potrdi ves čas, ki so ga zapravili s strahovi o neobstoječem,« dodaja.
Več o knjigi na spletni strani Založbe 5ka.
Izseka iz knjige:
»Thalie je bila vse, kar je kadarkoli bilo, in vse, kar prihaja. Bila je vsi, ki jih je kadarko li poznal. Bila je mozaik poznanega, narejen v nadčloveški preciznosti, in to za njegove oči in za njegove oči same. Njegove oči so bile Stvarnik muze, njegovi možgani krojač njenih oblačil in njegove dlani lončar njene podobe. Ni pisal o Njej. Pisal je o Joseline in njenih očeh. O materi in njenih grobih dlaneh. O Geraudu in njegovem vedno prisotnem režaju. O bratu in toploti njegove dlani, ko je stisnila njegovo, kot brat bratu.
…
Njeno dlan je začutil na svoji rami, drugo čez trenutek na tesnih prsih. Počasi je ovila roke okrog njegovega telesa, kot trnasta vrtnica objame mrzel steber, in prislonila toplo lice ob njegov hrbet. Ni dihal, zgolj oprijel se je njenih dlani in jih držal blizu. Kot vosek se je želel zliti z njo, postati eno samo dihajoče bitje, en sam utrip, eno samo nebesno telo, ki bi plulo, kot pluje barka v večernem vetriču, v večnost.«
Urednik portala Student.si
