Top 5 filmov Davida Lyncha

Režiserijev prvi komercialni uspeh predstavlja neodvisni film Eraserhead. Črno-bela srhljivka je neponovljiv primerek podžanra »body horror«. Lynch – še študent – se je sam lotil scenarija, režije, produkcije ter (v sodelovanju z ekipo) glasbene spremljave. S prvencem je postavil standard za prihodnja dela. Kaj hitro je bilo jasno, da ta standard ne vključuje linearnosti ali jasne karakterizacije.

Ne, Eraserhead še najbolj spominja na niz podob iz neprijetnih sanj, ki jih v transu skupaj s protagonistom doživljamo kot nekaj povsem verjetnega. Ob prebujenju si oddahnemo, a ob prvi priliki naletimo na novo nenavadnost, ki nam sporoča, da nismo res budni. Bizarnost sekvenc, ki smo jim bili priča, nam pride do živega šele pri polni zavesti. Taka nočna mora doleti Henryja Spencerja (Jack Nance), ki ga obvestijo, da ima otroka. Vprašljiv podmladek pa niti malo ne spominja na človeško bitje.

Velja omeniti, da se je Lynch med pisanjem prepustil vplivu Kafke in Gogolja (predvsem del Preobrazba in Nos) ter podoživljal lastno bivanje v obubožani philadelphijski soseski.

Lynchev naslednji celovečerec je bil tako komercialna kot kritiška uspešnica (všeč je bil praktično vsem razen Rogerju Ebertu). Tudi ta je bil črno-bel, kljub izidu na pragu osemdesetih, težnja po ekspresionizmu pa je prav tako prevladujoča kot v režiserjevem prvencu.

Človek slon navdih črpa iz življenjske zgodbe Josepha Merricka, londonske senzacije, ki si je vzdevek prislužil z nenavadno obliko glave. Mutacijo danes pripisujemo Proteusovem sindromu. V dogajanje nas uvede prizor z afriškimi sloni – pomenljiv motiv, ki se stopnjuje vse do Merrickovega izbruha: »Človek sem!«

A v skladu s pravim Merrickom mu iz vrste »spak«, ki jih prej postavimo na oder, kot bi jim segli v roke, ne uspe res izstopiti.

Poznavalec Lyncheve filmografije se lahko vpraša, kaj film, ki je razočaral tako blagajne kot kritike, počne na seznamu njegovih najboljših. Razlog ne tiči v kultnem sledilstvu, pač pa v dejstvu, da je prva ekranizacija Sipine sam po sebi čudež. Film so poskušali adaptirati vse od izida romana Franka Herberta leta 1965. To je prvič uspelo šele Lynchu s sponzorstvom producenta Dina DeLaurentiisa. Čeprav njegov podvig ni bil tako uspešen kot nedavna prispevka Denisa Villeneuva, je dovolj markanten, da si v zgodovini filma zasluži vsaj fusnoto.

V Dune (1984) se prvič predstavi Kyle MacLachlan (v vlogi Paula). Dolgoletni oboževalci Herbertovega dela na ekranu prvič ugledajo gigantsko infrastrukturo in spektakularno pokrajino Arrakisa. Ta žal ni tako spektakularna kot v novih, Villeneuvovih filmih. Zlasti usodno je bilo dejstvo, da je bil Lynch dogajanje prisiljen stlačiti v pičli dve uri in sedemnajst minut. Projekt režiser obžaluje predvsem, ker ni mogel slediti lastni viziji. Vseeno ni dvoma, da smo priča njegovemu delu, saj je v filmu precej grotesknosti, po katerih roman res ne kliče. Nič manj bizarno ni, da sta glasbeno spremljavo prispevala zasedba Toto, ki jo večina pozna po komadu Africa, in Brian Eno. Ali to, da Gurneyja Hallecka upodablja Patrick Stewart.

Izpričano je, da je bil Herbertu film všeč. Skupaj z Lynchem sta jadikovala, kako jima je George Lucas otežil delo. Prvi del Vojne zvezd je namreč izšel leta 1977 in bil izredno uspešen. Žal si je Lucas precej sposodil od Herberta in marsikateri prizor iz Dune v senci galaksije daleč, daleč stran gledalcem ni ponudil nič zares novega.

Neo-noir kriminalka Modri žamet je Lynchev odziv na poraz, ki ga je zanj predstavljal Dune. Ko se je otresel spon, ki so omejevale njegovo ustvarjalnost pri tistem projektu, se je odločil ustvariti film z bolj osebno zgodbo. Vsaj en prikaz golote ali spolnosti, ki so v filmu (če upoštevamo kritike) odveč, izhaja iz njegovih otroških spominov. Sicer je pa projekt oseben predvsem, ker so režiserja tokrat vodili lastni umetniški interesi.

David Lynch je odkrito razpravljal ne le o vlogi rutine v ustvarjalnem procesu, ampak tudi o idejnih utrinkih, ki so gradniki končnega umetniškega dela. En tak utrinek je bil prizor odrezanega človeškega uhlja na travniku, ki ga v filmu najde študent Jeffrey Beaumont (Kyle MacLachlan). Lynchev pogled na idejne drobce, v katerih je znal videti nekaj presežnega, nam pomaga razumeti težje dostopno plat njegovih del. Kot je razlagal, se mu je prizor z uhljem zdel popoln, saj so ušesa na glavi in vodijo neposredno v um. Zasnutek Modrega žameta je bil »zgolj občutek in naslov«, druga ideja je bila tista z uhljem, kot tretje pa je film navdihnila istoimenska pesem Bobbyja Vintona. Poleg MacLachlana v filmu igrajo Isabella Rossellini, Dennis Hopper in Laura Dern.

Čeprav so Lynchu radi očitali, da zgodbe v njegovih filmih niso najbolj koherentne in mu niti, ki jih napelje, ne uspe združiti v smiselno sintezo, je bil kot ustvarjalec tem bolj zadovoljen, čim več vprašanj je s filmi sprožil. To velja tudi za Mulholland Drive, ki iz detektivke/kriminalke prerašča v metaforo dihotomije hollywoodskih sanj in sveta v malem.

Dualizmu ne ubežimo, tudi če nismo posebej pozorni na motive. Pojavljajo se dvojice likov z nasprotnimi lastnostmi, ki pa se karakterno dopolnjujejo. Včasih nas z ekrana napade rdeča, včasih modra barva. Lynch ostaja zvest svoji neo-noir surrealistični niši. V filmu je toliko nenavadnega, da kvirovska romanca v ospredju sploh ni dvignila prahu. Kljub temu da je film s preloma stoletja, se ga ni prijela oznaka »lezbični«

Naomi Watts in Laura Harring se znajdeta v glavnih vlogah Betty Elms/Diane Selwyn in Rite/Camille Rhodes. Spremljamo zgodbo ženske (Rite), ki trpi za amnezijo in se je znašla v Bettyjinem stanovanju s kupom denarja in modrim ključem. Zapleta niti z namigi ni možno povsem razumeti, film pa se splača ogledati že zaradi vrhunskega prizora v okrepčevalnici Winkie’s (ali tistega v Clubu Silencio).

Niki Hüll

Novinar