Kar ne ubije je mladinski roman pisateljice Cvetke Sokolov. Presunljivo in na trenutke »ubijalsko realistično« branje navduši z neposrednim, iskrenim in odkritim vpogledom v to, kako odrasel je v resnici lahko svet mladostnikov. Z veliko mero empatije in občutka spregovori o spolnosti, strahu, ljubezni in prijateljstvu v odnosih med mladimi.
»Tečem v hrib na polno in si želim, da bi mi srce skočilo iz prsi, da bi se zgrudil in za vedno obležal. Oprosti, oprosti, oprosti, mi razbija srce.«
Mladostna zabava, ki se sprevrže v tragedijo
Zgodba sledi šestnajstletnemu Klemnu, ki je na robu obupa. Na neki sobotni zabavi pri sošolcu spozna sovrstnico Kristino in jo spolno zlorabi. Do trenutka, ko se je spozabil in ni znal slišati dekletovega prosečega »ne«, je veljal za mirnega in povsem običajnega najstnika. Avtoricama nas že na samem začetku vrže v protagonistov kaotični svet. Kako naj se Klemen spopade s svojim dejanjem in s kom, če sploh s kom, naj spregovori. Navkljub poplavi vseh gibanj, ki nas na veliko opozarjajo na dejstvo, da samo »ja, pomeni ja«, spolna zloraba še vedno pogosto ostaja tema, ki vzbuja veliko nelagodja in zatiskanja oči. Kako se je lotiti na primeren način – je sploh možno upravičiti tako hud zločin. Kakšna je razlika, če nekaj takega stori mladostnik?
Izjemno pronocljiv zorni kot pripovedovanja
Avtorica je kot glavnega protagonista izbrala Klemna, torej »krivca«, ki nam pripoveduje svojo zgodbo. Navkljub svojemu dejanju se pokaže kot izredno subtilen, razmišljujoč in čuten. Živi z mamo, oče ga je kmalu po rojstvu zapustil in odšel živet v Nemčijo, kjer si je ustvaril novo družino. Ima še ljubečo babico, upokojeno knjižničarko, ki živi v domu za ostarele.
Čeprav se skozi pripoved subtilno nakazuje, da je bil nezaželen, mu mama tega nikoli ne zares pokaže. Pa vendar mu ob vseh mogočih »nasvetih«, ki jih je vedno polno, ne zares prisluhne: »Potreboval bi tako, ki ne pridiga iz knjig, ampak živi z mano v neusmiljenem svetu, kjer se ti zaradi enega napačnega koraka sesuje vse.« Zgodba nam odkrito spregovori o tem, kako je, ko imamo navidezno popolne mladostnike, ki si ne upajo spregovoriti zato, ker se bojijo obsojanj. Niso zares slišani s strani svoje družine, učiteljev, svetovalne službe, širšega okolja. Težave se nabirajo in eskalirajo. Izvemo tudi, da je bila Kristina v otroštvu žrtev spolnega nasilja s strani očeta. Takrat je okolica ni hotela zares slišati, zato je molčala.
Svetovalne kompetence v praksi
To me spomni že na osnovni koncept tega, kakšne vrline naj bi imel svetovalec. Bil brezpogojno sprejemajoč, empatičen in pristen. Knjiga na veliko preizprašuje te koncepte. Čeprav se širše okolje, ki bi moralo v teoriji, biti pristno, ponuditi oporo, brez obsojanja in moraliziranja biti podpora (družina, svetovalna služba, šola), pa to ni. Zato se Klemen zateče v druge oblike. Spoznamo Andrejevo svetovalnico iz tedenske revije, ki mu predstavlja vir pomoči, slišanosti, prostor, kjer lahko zaupa. Prvi pogumni korak stori s tem, da mu piše. Andrej svetuje kot oseba, ki je izven, dovolj odmaknjen, da ni čustveno vpleten, hkrati pa s svojim pisanjem sporoča, da zna »poslušati«: »Andrej zna to povedati tako, da enostavno veš, da je na tvoji strani, ne glede na vse.«
Pusti prostor, ne obsoja, ampak jasno pove, da Klemnovega vedenja ne odobrava, pa vendar opolnomoči. Zna se postaviti v referenčni notranji okvir mladostnikov, s čimer zares pomaga. Ko spremljamo dogajanje, ne moremo tudi mimo povezave značilnosti obdobja adolescence: na eni strani veliko odkrivanja, preplavljanja z občutki in iskanja ravnovesja med tem, kaj ti sporočajo hormoni in tem, kje so zares meje. Na subtilen način nam prikaže tudi značilnosti faz odraščanja in kako zares pomembno je, da smo nanje pozorni znotraj svetovalnega procesa. Kot podobni »pozitivni« lik v zgodbi se poleg Andreja predstavi tudi Klemnova babica. Ima čas, posluša, razume in pomaga tudi, ko je najhuje. Pri obeh zaznamo, da svojo oporo ponudita v treh fazah: s svojim delovanjem najprej zgradita dober odnos, pomagata pri razumevanju težav ter tudi nakazujeta možne smeri razreševanja.
Se lahko razvije pozitivna vez med storilcem in žrtvijo?
Hkrati Klemen in Kristina rešujeta stisko tudi po svoje. Postopoma si začneta dopisovati in se dobivati. Zares iskreno lepo je videti, da sta zmožna iti iz navideznih vlog »žrtve in krivca« v medsebojno pomoč. Drug v drugem najdeta oporo. Pomagata si s pisanjem dnevnika, ki deluje kot katarzično očiščenje. Pomaga jima pri lažjem soočanju in razumevanju občutkov, ki ju preplavljajo. Že to je prvi korak na poti k spremembi. »Polovična zgodba je samo del resnice. Preprosto čutim, da moram razumeti tudi Kristinino.« Kristina ga uči tudi zmožnosti komuniciranja z molkom, kar je ena izmed osrednjih vrlin aktivnega poslušanja. Lahko bi rekli, da z medsebojno pomočjo drug drugega tudi sama postajata bolj odprta, sprejemajoča, zmožna poslušanja perspektive nekoga drugega, ki je lahko povsem drugačna od naše lastne.
Kar te ne ubije, te naredi močnejšega!
Zelo navdihujoče se mi je zdelo, da je bila spodbuda za pisanje knjige ravno pismo, ki je bilo naslovljeno na svetovalno rubriko za mlade, na katerega je naletela avtorica. Kljub temu da se knjiga v prvi vrsti dotika spolne zlorabe, je njeno sporočilo veliko širše. Po malem se dotakne vseh področij in pomembnosti (šolskega) svetovalnega procesa. K njenemu izboru me je napeljavo več stvari. Avtorica Cvetka Sokolov je bila tudi ena izmed scenaristk legendarne otroške oddaje Zajček Bine, ki sem jo v otroštvu, zelo rada spremljala. Poleg tega me je pritegnil sam naslov, ki je zelo subtilno napeljuje na znani pregovor: »Kar te ne ubije, te naredi močnejšega«.
Pregovor, ki se v osnovi sliši zares dobro. Knjiga pa me je nagovorila, kako zelo pomembno je, da smo zares sposobni prisluhniti »nemoči« nekoga, ki se znajde v takem položaju. Kako pristopiti brez obsojanja, do teme, kot je obravnavanje spolnega nasilja. Zares navdihujoče se mi je zdelo spremljanje obeh glavnih likov. Skupaj zrasteta in se razvijeta, ter sta sposobna spremeniti nekaj takega, kot je travma, v prostor možnosti za napredek. »Bilo je tako hudo, da sem bil prepričan, da je brezizhodno, in vendar se danes lahko veselim sonca in … Kristininega prijateljstva.«
Kje iskati pomoč?
Andrej v svojem odgovoru tudi nakaže, da bi bilo dobro, da bi oba poiskala še dodatno strokovno pomoč. »Ob misli, da bi popolnemu tujcu ali tujki opisoval, kaj sem storil, kar odrevenim. Trenutno je vse še tako sveže … Kaj pa, če je ravno zato ta čas najbolj pravi?« Če bi se zgodba dogajala v mojem okolju, bi lahko Kristino in Klemna že na začetku usmerila na Center za socialno delo Severna Primorska – Enota Nova Gorica: nudil bi pomoč in varovanje ob Kristinini zlorabi s strani očeta, strokovno bi glede na starost obravnaval njuno skupno težavo.
Prvo podporo bi lahko ponudile tudi svetovalne službe na srednjih šolah (npr. na Gimnaziji Nova Gorica). Poleg tega tudi učitelji oz. učiteljice v šoli (zelo je pomembno, da so preko posvetovanja ustrezno opolnomočeni s tehnikami). Oba protagonistka omenita tudi možnost samomora, tu bi se lahko obrnila tudi na Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov Nova Gorica. Ali pa že prej poklicala na zaupni TOM telefon. Omeniti moram tudi svetovalnico To sem jaz, ki si jo protagonist tudi ogleduje v enem izmed poglavij.
Za zaključek naj dodam, da lahko zgodba služi kot opomnik in navdih. Kako pomembno je, da mladostnikom ponudimo varno okolje, kjer bodo lahko rasli in premagovali izzive hkrati pa v navdih, da nam lahko življenje tudi v najbolj črnogledih situacijah, sčasoma ponudi kanček radosti.
»V mislih sem se zahvaljeval Andreju in si želel, da bi bile take psihologinja, pedagoginja in socialna delavka na Kristinini osnovni šoli. Ker če bi bile take, me Kristina najbrž nikoli ne bi odpeljala v garažo in jaz je, to želim verjeti, ne bi posilil.«
Novinar
