Astronomi so odkrili blazar, ki je uradno postal najbolj oddaljeni identificirani blazar. Objekt z ekstremno dolgim imenom VLASS J041009.05-013919.88 ponuja redek vpogled v dobo, ko je vesolje štelo manj kot 800 milijonov let.
Blazar, ki je najdlje od našega planeta
Poravnan vzdolž našega vidnega polja, pri rdečem premiku 7, je VLASS J041009.05-013919.88 (ali na kratko J0410-0139) tvorba, ki jo napaja črna luknja z maso 700 milijonov sončnih mas. Opazovanja na več valovnih dolžinah kažejo, da ga njegova radijska variabilnost, kompaktna struktura in rentgenske lastnosti identificirajo kot blazar s curkom, usmerjenim proti Zemlji.
Odkritje J0410-0139 nakazuje obstoj veliko večje populacije podobnih izvirov v zgodnjem vesolju. Ti curki verjetno povečajo rast črne luknje in znatno vplivajo na galaksije gostiteljice.
»Dejstvo, da je J0410–0139 blazar, ki po naključju kaže neposredno proti Zemlji, ima takojšnje statistične posledice,« je dejal dr. Eduardo Bañados, astronom z Inštituta Maxa Plancka za astronomijo.
»Kot analogijo iz resničnega življenja si predstavljajte, da berete o nekom, ki je na loteriji zadel 100 milijonov dolarjev. Glede na to, kako redek je takšen dobitek, lahko takoj sklepate, da je moralo biti veliko več ljudi, ki so sodelovali v tej loteriji, vendar niso zadeli tako pretirane vsote. Podobno je iskanje enega aktivnega galaktičnega jedra s curkom, ki kaže neposredno proti nam. To ppomeni, da je moralo v tem času v tem obdobju kozmične zgodovine obstajati veliko aktivnih galaktičnih jeder s curki, ki niso usmerjeni proti nam,« je razložil s primerjavo iz življenja.
»Kjer je eden, jih je še sto,« je dodala dr. Silvia Belladitta, prav tako z Inštituta Max Planck za astronomijo.
Kako hitro lahko rastejo supermasivne črne luknje?
Njegov spekter potrjuje tudi stabilna območja akrecije in emisij, značilna za aktivne črne luknje. To odkritje postavlja vprašanja o tem, kako supermasivne črne luknje tako hitro rastejo v povojih vesolja.
Modeli bodo morda morali upoštevati akrecijo, ki jo poveča curek, ali zakrito, super-Eddingtonovo rast, da bi to ugotovitev uskladili z znano populacijo črnih lukenj pri tako visokih premikih.
»Ta blazar ponuja edinstven laboratorij za preučevanje medsebojnega delovanja med curki, črnimi luknjami in njihovim okoljem v eni od najbolj transformativnih obdobij vesolja,« je povedal dr. Emmanuel Momjian, astronom na Nacionalnem radijskem astronomskem observatoriju NSF.
Poravnava curka J0410-0139 z našim vidnim poljem omogoča astronomom, da pokukajo neposredno v srce te kozmične elektrarne. »Obstoj J0410-0139 v tako zgodnjem času nakazuje, da bi trenutne radijske raziskave lahko odkrile dodatne kvazarje iz istega obdobja,« je dodal astronom.
Razumevanje teh objektov bo osvetlilo vlogo curkov pri oblikovanju galaksij in rasti supermasivnih črnih lukenj v zgodnjem vesolju.
Urednik portala Student.si
