Transplantacija organov in tkiv po smrti
Z darovanim organom po smrti lahko povrnemo zdravje ali celo rešimo življenje drugemu človeku. Darovanje organov in tkiv po smrti je torej odločitev, za katero bi bilo prav, da bi o njej razmišljali že sedaj, saj se vsak človek za časa življenja lahko odloči o darovanju in to odločitev izrazi pisno kot “oporoko” na posebej pripravljenem obrazcu ali jo pove svojcem.
Kdo je lahko darovalec?
Darovalec je lahko vsakdo, pomembno pa je, da je zdrav, ni nosilec infekcijskih in še posebej ne virusnih bolezni (na primer virusa HIV, hepatitisa B in C) oziroma da nima malignega obolenja, ki bi se lahko razširilo tudi na prejemnika. Za darovanje organov po svoji smrti se lahko odloči tudi mladoletna oseba, vendar šele po dopolnjenem 15. letu starosti. Če se človek za časa svojega življenja ni opredelil za darovanje svojih organov po smrti, se njegove organe lahko odvzame, če temu ne nasprotujejo njegovi najbližji.
Pri mrtvem darovalcu lahko dele telesa zdravniki odvzamejo šele takrat, ko je po vseh predpisih ugotovljena smrt. Sodobna medicina je kot smrt posameznika sprejela možgansko smrt, t.j. dokončno odpoved delovanja celotnih možganov. Takšno odločitev so sprejele tudi vse velike veroizpovedi sodobnega sveta. Ker je za uspešno presaditev organov ključnega pomena njihova zadostna prekrvavljenost, je treba po smrti darovalca čim prej urediti vse pogoje za odvzem organov. Prav zato je tako pomembno, da se človek za darovanje svojih organov opredeli, ko je še živ, saj je na ta način prihranjen dragoceni čas, ki bo drugemu človeku poklonil življenje.
Kriminal, povezan z transplantacijo organov in tkiv
Zdravljenje s presajanjem organov in tkiv je pri nekaterih bolezenskih stanjih edino, kar bolniku še lahko pomaga. Kandidatov za tovrstno zdravljenje pa je vedno mnogo več, kot je na razpolago organov. Zato je po svetu razpredena kriminalna dejavnost, ki na črnem trgu posreduje organe umrlih, pri čemer izkorišča socialno stisko revnih in jim za sorazmerno majhno plačilo odvzame organ ali v ta namen celo ugrablja otroke. V državah z urejeno zakonodajo, urejenim zdravstvenim sistemom in ozaveščenim prebivalstvom se kriminalna dejavnost ne more razmahniti.
Kako lahko postanem darovalec?
Vsakdo, ki želi postati darovalec, lahko svojo odločitev izrazi pri pooblaščeni osebi na prijavnih mestih v zdravstvenem domu (seznam vseh prijavnih mest lahko najdete na spletnem naslovu http://www.slovenija-transplant.si/fileadmin/Dokumenti/seznam_pooblascenih_organizacij.doc), nekaterih lekarnah, na območni enoti Rdečega križa ali na Karitasu. Tam izpolni poseben obrazec, pristopno izjavo, pooblaščena oseba preveri identiteto darovalca in jo s podpisom potrdi. Izjavo pošlje v priporočeni pošiljki na Slovenija-transplant.
Darovalec ima vso moralno pravico, da svojo prvotno odločitev o posmrtnem darovanju organov tudi prekliče.
Volja posameznika, da po svoji smrti daruje svoje organe za potrebe zdravljenja s presaditvijo, je nevidno zapisana tudi na kartici zdravstvenega zavarovanja. Opredelitev posameznika se v ustrezno zaščiteno bazo podatkov pri ZZZS zapiše v Slovenija-transplantu na osnovi izpolnjene pristopne izjave. Podatki o opredeljenosti za darovanje, ki so shranjeni na kartici zdravstvenega zavarovanja, so dostopni izključno zdravniku transplantacijskemu koordinatorju, ki je v vsaki bolnišnici odgovoren za področje darovanja po smrti. Zapis na zdravstveni kartici se lahko odčita po smrti posameznika s posebnim računalniškim programom le z uporabo za to določene profesionalne kartice.
Nekaj dejstev o darovanju organov in tkiv po smrti
Po smrti lahko od darovalca odvzamemo za presaditev naslednje organe: ledvici, srce, pljuča, trebušno slinavko in tanko črevo. Od tkiv pa pridejo v poštev: roženici, kosti, sklepi, vezi, koža, srčne zaklopke in žile.
Odvzem organov ali tkiv ni vedno preprost. Tkiva, kot so roženica, kosti ali koža, lahko odvzamemo tudi nekaj ur po smrti, ko v organizmu ni več pretoka krvi. Drugače pa je z organi, kot so ledvici, jetra, srce, pljuča, trebušna slinavka … Ti lahko pravilno delujejo v novem lastniku le, če so bili do odvzema še dobro prekrvljeni.
Izbira prejemnika organov in tkiv ni prepuščena naključju. Pridobljenega organa tudi ne moremo vsaditi kateremukoli bolniku. Za presaditev srca, jeter in pljuč je potrebna le skladnost krvne skupine in velikosti organa, za presaditev ledvic pa je potrebna tudi velika tkivna skladnost med darovalcem in prejemnikom. Za ledvici se tako med odvzemom velikokrat šele izbira prejemnike, saj preiskave tkivne skladnosti trajajo dlje časa. Za presajanje tkiv mrtvih darovalcev te omejitve večinoma ne veljajo. Vsi bolniki, ki čakajo na presaditev, so vodeni na čakalnem spisku.
V Sloveniji smo je bilo od 1. januarja do 30. septembra 2006 presajenih 49 organov mrtvih darovalcev, in sicer 37 ledvic, 4 srca in 8 jeter.
Veronika Žagar
