16. decembra pred 80 leti, sredi izjemno hladne zime, se je začela ena izmed najbolj odmevnih operacij druge svetovne vojne. V zgodnjih jutranjih urah se je začel nemški protinapad s kodnim imenom Wacht am Rhein (Straža na Renu). Šlo je za enega izmed zadnjih resnejših nemških poskusov, da bi obrnili tok vojne in zgodovine.
Z operacijo, ki jo danes poznamo pod imeni Ardenska ofenziva in bitka v izboklini, so želeli prebit linije zavezniške vojske in se prebiti vse do Antwerpna. Čeprav so Nemci dosegli začetne uspehe, se je ofenziva sčasoma izkazala za neuspeh in utrdila zavezniško pot proti zmagi v Evropi.
Silovit nemški napad
Konec leta 1944, po uspešni invaziji zavezniških sil na Normandijo v Franciji, se je zdelo, kot da je druge svetovne vojne skoraj konec. Nemško vodstvo pa predaje vsekakor ni imelo v načrtih. V zgodnjih jutranjih urah 16. decembra 1944 je zato več kot 200.000 nemških vojakov in skoraj 1000 tankov sprožilo zadnji poskus Adolfa Hitlerja, da bi vojno obrnil v svojo korist.
Cilj ofenzive je bil hiter preboj zavezniških linij in dostop do Rokavskega preliva, podobno kot jim je to uspelo maja 1940. Kljub temu pa so bili Nemci zaradi zavezniških bombardiranj in logističnih težav v primerjavi z letom 1940 bistveno slabše pripravljeni, še posebej glede goriva in zračne podpore.
Velik šok za zavezniške vojake
Nemci so na vso moč udarili na približno 120 kilometrov dolg odsek zavezniških linij sredi gostega Ardenskega gozda, ki ga je bilo zaradi reliefa, zaraščenosti in izjemno krutih vremenskih razmer zelo težko braniti. Nemški napad je bil velik šok za zaveznike, ki so zmotno sklepali, da Nemčija pozimi ne bo izvedla večjih ofenziv. Zavezniške enote, razpršene po široki fronti, pa so bile večinoma neizkušene ali oslabljene.
Ena ključnih tarč nemške ofenzive je bilo mesto Bastogne, strateško križišče v Belgiji, ki so ga branili ameriški padalci slavne 101. zračne divizije. Gosta megla in slabo vreme sta v prvih dneh ofenzive preprečila zavezniškim letalskim silam, da bi posegle v boj. Nemci so hitro prodrli na zahod in ustvarili značilno izboklino v frontni črti, po kateri je bitka dobila ime.
Po začetnih nemških uspehih so se hitro začele širiti govorice o pokolu vojakov in civilistov v Malmedyju in Stavelotu, o nemških padalcih, ki skačejo za zavezniške črte in se izdajajo za nemške vojake in na tak način osvajajo ključne strateške točke. Za tiste, ki so preživeli leto 1940, je bila slika srhljivo znana. Belgijci so hitro pospravili zastave zavezniških držav in na plano potegnili svastike nacistične Nemčije.
Kako so se torej odzvali zavezniki?
Britanski veterani, ki so preživeli nemški blitzkrieg v Franciji dobra štiri leta prej, so upravičeno nervozno čakali, kako se bodo odzvali skoraj obkoljeni ameriški vojaki. Vodstvo britanske vojske je zato v tajnosti izvajalo operacije, da bi zavarovali prehode reke Meuse, če bi Nemcem slučajno uspel večji preboj frontne linije.
Toda to ni bilo leto 1940. Vrhovni poveljnik zavezniških sil, general Dwight D. Eisenhower je pohitel z okrepitvami, da bi zadržal glavnino nemškega prodora. V nekaj dneh je generalpodpolkovnik George S. Patton Jr. obrnil svojo tretjo ameriško vojsko proti severu in začel s protinapadi na nemški bok.
Predvsem pa gre pri Ardenski ofenzivi za zgodbo o neustrašnih vojakih, ki so junaško zadržali sovražnika, ki je imel številčno in do neke mere tudi tehnično premoč. Enote, ki so bile pogosto izolirane, obkoljene in ki se niso zavedale celotne razsežnosti nemškega napada, so prispevale največji del k upočasnitvi napredovanja nacistov.
Preobrat in zavezniška protiofenziva
Nemški začetni uspehi so se kmalu soočili z resnimi izzivi. Branilci Bastogna, pod poveljstvom generala Anthonyja McAuliffa, so zavrnili nemško zahtevo po predaji, kljub obleganju in pomanjkanju oskrbe. Njihova neomajna obramba je upočasnila nemški napredek in zaveznikom omogočila pregrupiranje.
Ko se je vreme izboljšalo, so zavezniška letala začela intenzivne napade na nemške enote in oskrbovalne poti. General George S. Patton je s svojo 3. armado izvedel hiter protiudar, kar je privedlo do razbremenitve Bastogna 26. decembra 1944. Do sredine januarja 1945 so si zavezniške sile povrnile večino ozemlja, ki so ga Nemci osvojili v začetku operacije.
Ardenska ofenziva je bila ena najbolj krvavih bitk na zahodni fronti. Nemci so utrpeli približno 100.000 žrtev, medtem ko so zavezniki izgubili okoli 90.000 vojakov (okrog 20.000 mrtvih, ostali ranjeni ali zajeti). Zaveznikom je uspelo pomembno načeti nemške rezerve tankov in goriva. S tem so izjemno oslabili njihovo vojaško moč, kar je pospešilo končni zlom tretjega rajha.
Nemci z ofenzivo niso dosegli praktično nič, čeprav so na uspeh ofenzive stavili dobesedno vse. Na koncu so dosegli le to, da so zavezniki veliko februarsko ofenzivo odložili za sedem tednov. Kljub temu pa so zavezniški vojski dali pomembno lekcijo, ki jih je naučila, kakšne srdite boje pričakovati, ko nemško vojsko stisneš v kot. Zavezniki so se iz te operacije veliko naučili in je tudi s tega vidika gotovo pomembno vplivala na končno uspešno osvoboditev Evrope izpod krempljev nacizma.
Novinar
