Izolacija je srbski film, v katerega je najbolje iti brez kakršnih koli predhodnih informacij. Kako se odreže srbski hit, ki v kinodvorane privablja trume gledalcev?
V psihološkem trilerju se mladi raziskovalec Jovan (Miloš Biković) odloči sprejeti službo, ki ga odpelje v osamljeni kontejner sredi zapuščenega gozda. Njegova naloga temelji na preučevanju divjih živali, ki jih nadzoruje v osemkilometrskem krogu s pomočjo kamer, ki jim mora na 24 ur zamenjati baterijo. Kar se sprva zdi kot idealen pobeg iz civilizacije, se kmalu izkaže za mnogo več kot to. Jovan se zave, da v osami ni sam.
Izolacija je klavstrofobično morbiden triler
Marko Backović se v režijskem prvencu odreže odlično, njegove besede o unikatnem izdelku v svetu srbske filmografije pa so se očitno uresničile, saj gre za velik hit Balkana. Svoje znanje pisanja scenarijev je odlično pilil v filmih Taxi Blues in Mrtev ali živ. V glavno vlogo Jovana je postavil priljubljenega Miloša Bikovića, ki ga poznamo po vlogah iz Južnega vetra, Postali bomo prvaki sveta in Montevideo, bog te je videl.
Film je s svojimi 82 minutami razmeroma kratek, a svoj čas premeteno izkoristi. Večina filma temelji na Jovanovem raziskovanju okolice kontejnerja, kjer se mu začnejo iz dneva v dan prikazovati bolj očitne in sočasno manj jasne prikazni. Kaj se zgodi, če zapusti mejo kamer? Kdo je moški v rumeni vetrovki? Kdo odpira vrata njegovega bivalnika? S pomočjo srhljive in meglene okolice, ki jo je ustvarjalcem ponudil nacionalni park Tara, je ustvarjen klavstrofobičen občutek, ki ga je nazadnje dajal folklorni Ritual. Poleg občutka morbidnosti, zatohlosti in mračnosti, ki ga izrisuje okolica – tu bi prišteli še igro glavnega igralca – ima pomembno vlogo tudi zvok. Izolacijo bi lahko razglasili za balkanski film z najboljšo montažo zvoka do tega trenutka.
Zaključek, ki izhaja iz razumljivega koncepta
Izolacija v sebi skriva velik zaplet, ki nas v določenem segmentu odseli od vseh občutkov in v nas vnese gromozanski dvom. Je bilo vse to res? Kaj sploh je resnica in kaj laž? Ponovno vse sloni na ramenih glavnega igralca, ki nas prepričljivo pripelje do trenutka lastne nerazsodnosti. Bomo podlegli tudi gledalci ali bomo spregledali namere zgodbe? Prav slednje je tudi tisti trenutek, ki bo pri mnogih gledalcih pomenil razsodbo o tem, ali po svoji oceni gledajo mojstrovino, katastrofo ali zgrešeno priložnost.
Čeprav je namera zadnje tretjine še kako jasna v svoji kritiki potrošništva, senzacionalizma, uporabništva in medijev, deluje kot popolnoma svoj film. Verjetno je bil to od vsega začetka prav stilsko popolnoma drugačen cilj, ki so ga v preteklosti tako ali drugače uporabili tudi holivudski filmi Podedovano zlo (Hereditary), Igričar (Gamer) in v manjši meri celo Zlo za petami (It Follows) in Babaduk (The Babadook) – če uporabimo tiste najbolj znane.
Izolacija, balkanski biser
Izolacija je film s klavstrofobičnim mojstrstvom prvega dela in nekoliko medlo izvedbo zaključka, ki bi moral še vedno kljubovati »balkanskim standardom« in jih brez težav premostiti na višjo raven. Ko bo na vrsti naslednji psihološki triler, ga bomo primerjali z Izolacijo, in ne bi želeli biti v njihovi koži.
Urednik portala Student.si
