Živimo v času, ko se vrednote in politična prepričanja posameznikov čedalje bolj razhajajo (to je vidno že znotraj ene generacije – kaj šele znotraj družin). Hkrati nas obdaja kultura, ki je obsedena z biologijo. Tudi nove generacije tako odraščajo pod vplivom maksim, kot je »kri ni voda«. Starejših generacij se v večji meri drži prepričanje, da je opravičevanje otroku povsem odveč. Mlajši so po drugi strani neprimerljivo bolj seznanjeni s sodobno psihologijo in postavljanjem mej v odnosih, celo do te mere, da je v porastu pristop »no contact« (brez stikov).
Prekinitev stikov v primerih, kot je spolna zloraba in fizično nasilje, seveda razumemo. Tudi argument, da družini ne pustiš, da s tabo ravnajo slabše kot prijatelji, je jasen, najsi se strinjamo ali ne. Kaj pa, ko se staršem ne sanja, zakaj se z otrokom ne slišijo več? Ali huje: kaj če jih otrok o prekinitvi stikov obvesti nenadno, preko telefonskega sporočila?
Socialna omrežja so pribežališča ljudi v stiski
Čim odpreš Reddit ali TikTok, vate pljuskne poplava objav mladih, ki delijo svoje tegobe. Med temi se vse prepogosto znajde družina. Sorodniki, ki ne spoštujejo njihove identitete, vsiljujejo svoja prepričanja, ali pod okrilje »ker sem tvoj starš« in »saj smo družina« tlačijo vedenje, ki si ga privoščijo samo pri potomcih. Vedenje, ki ga mladi dandanes opišejo kot »toksično« (čeprav se tudi tu včasih zdi, da koga prizadane že, če narobe kihneš).
Iskanje nepristranskega mnenja na spletu je ljudem lahko v olajšanje, saj je navadno hitra pot do potrditve. Ta potrditev pa ni nujno plod objektivnega pogleda na situacijo. Spletni komentarji so povečini anonimni, nepristranski pač ne. Nekdo, ki preleti (ravno tako anonimno) objavo o manj kot idealni družinski situaciji, bo pri tem razmišljal o lastni izkušnji in iz nje izhajal, ko prida mnenje v komentarju. Bolj verjetno je, da objave izzovejo odziv somišljenikov ali ostrih nasprotnikov kot nepristranskih razsodnikov. To še ne pomeni, da socialnim omrežjem nikakor ne gre zaupati. Tisti, ki mislijo prekiniti stike z družino, se na splet pogosto zatečejo za nasvet glede praktičnih stvari – kako doseči finančno neodvisnost ali zavarovati osebne podatke.
Zakaj je koncept »toksičnosti« problematičen?
Koncept toksičnosti ali »strupenega« vedenja si je nabral skoraj kultno sledilstvo ljubiteljev poljudne psihologije. Sociolog Karl Pillemer z univerze Cronell pravi, da toksičnost vsak dojema po svoje. Noben se ne identificira kot toksična oseba. »To je oznaka, ki jo nekomu nadene nekdo, ki je nanj jezen. Če družinsko vez dojemaš kot toksično, potem ni več razloga, da bi na tem delal ali drugega obravnaval kot človeško bitje.«
Pillemer je o družinskih odnosih napisal knjigo Fault Lines: Fractured Families and How to Mend Them. Ugotavlja, da je v primerih scefranih odnosov staršem navadno bolj mar kot otrokom. »V otroka vložiš leta in leta.«
Biti starš je naloga, ki postane osrednji del identitete. Po drugi strani otroci v zgodnji fazi odraslosti prevzemajo vse več vlog, ki jih med sabo še usklajujejo. Vloga otroka takrat ni več prioriteta, sploh če so starši zdravi in nas zanje ne skrbi.
Dostikrat je potrebno le opravičilo
Glavnino psihičnega naprezanja pri ohranjanju družinskih odnosov lahko pripišemo občutku, da problem vidimo le sami. Dostikrat situacijo izboljša že priznanje, da ti občutki niso iz trte izviti. Iskreno opravičilo in stremljenje k izboljšanju je tisto, kar išče vsak, ki je v nasprotnem primeru pripravljen vzpostaviti distanco. Za to pa je potrebna odprta komunikacija.
Mati, ki jo je razmah gibanja no-contact stal odnosa s hčerjo, je za New Yorker opisala svojo izkušjo. Nekega dne je od hčerke prejela sporočilo, v katerem je pisalo, naj je več ne kontaktira. »In to je bilo to,« pravi. »Ko se mi je to zgodilo, res nisem vedela, kaj sem storila. A zdaj s pomočjo veliko terapije vidim, da stvari niso bile v redu, ni bilo vse prav.«
Upa, da se bo s hčerjo še kdaj slišala, »četudi bo to le en pogovor.« Na vprašanje novinarke, kakšen odnos bi sprejela, odvrne: »Vse bi sprejela. Karkoli je bolje kot to.«
Novinar
