Radovednost je čudna reč. Včasih po knjigi posežemo zaradi tistega, ki mu po domače rečemo firbec. Ko se je enemu sporočilu prijateljice, ki ji zaupam pri izbiri branja, pridružilo še eno sporočilo druge prijateljice, ki ji prav tako zaupam, se mi je zdelo zanimivo, če bi po dolgem času prebral nekaj, kar je povsem iz mojega žanra branja.
Adelinina senca, TikTok uspešnica
Ob napovedi, da gre za nekaj temačno kontroverznega, me je tolažilo dejstvo, da sem v tem desetletju preživel knjižno in filmsko serijo Prvič, ki jo je Ana Todd iz Wattpada preselila v dejansko knjižno uspešnico in na filmsko platno. Ampak knjiga, ki je ena redkih v slovenskih knjigarnah, na kateri najdemo opozorilo, da morda ni primerna za mlajše bralce, je povsem svoja pošast. To je Adelinina senca, v izvirniku Haunting Adeline, ki jo je napisala H. D. Carlton.
V preteklosti so se zvrstile številne uspešnice, ki so zadele določeno občinstvo, preostale pa pustile v večnem ugibanju, kako za vraga je lahko nekaj takega tako priljubljeno. Že hiter skok na portal Goodreads razkrije, da ima knjiga z več kot 600 tisoč mnenji oceno 3,96/5. Gre za enega tistih naslovov, ki se iz portalov, kot so Wattpad, AO3 in celo takih, kot je Literotica, zaradi branosti in nosov, ki vohajo zelence, preseli v tiskano obliko. Ali gre tu zameriti avtorici, ki je knjigo napisala z željo po prepoznavnosti, ali založniku, ki skuša s takimi prijemi poskrbeti za dokaj preprost finančni priliv?
Če film JFK o smrti ameriškega predsednika ni imel vpliva na mnenje javnosti o zarotniškem ozadju dogajanja, bi bilo naivno verjeti, da bo zgolj ena knjiga poskrbela za popolno strmoglavljenje knjižnega trga in njegove kakovosti. To pa ne pomeni, da je knjiga varna pred kritikami, saj gre za najslabšo knjigo v mojem življenju, ki se ima za svoj obstoj zahvaliti zgolj in samo kontroverznosti, ki jo vsebuje.
Zgodba o manipulantki in zasledovalcu
Zgodba sledi Adelini, pisateljici, ki se preseli v gromozansko vilo svoje preminule babice. Kljub maminim opozorilom, da naj bi v hiši strašilo, bilo v njej nekaj skritega in temačnega, se odloči za bivanje v njej. Kmalu ugotovi, da je bila v hiši umorjena njena prababica, njenega morilca pa niso nikoli našli. Njene noči in dnevi se začnejo spreminjati, ko jo vse bolj preveva občutek, da jo nekdo zasleduje in iz senc opazuje.
Knjigo poleg njene plati, naslovljene z Manipulantka, dopolnjujeta še plat njenega zasledovalca, naslovljena s Senca, in pisma njene predhodnice, ki zapisuje občutke do svojega zasledovalca.
Adelinina senca: H. D. Carlton, prevedla Neža Kralj, založba Felix, 496 strani.
Slaba knjiga, ki jo bodo prebrali samo radovedni
Kje začeti. Uvodne besede prvega poglavja pravijo: »Včasih si o mami mislim vse najslabše, česar si hči pri zdravi pameti ne bi smela nikoli misliti. Sicer pa nisem vedno pri zdravi pameti.« To je le vrh ledene gore glavne protagonistke, ki v svoji plehkosti, nezanimivosti, zdolgočasenosti in neumnosti pomete z vsemi, ki bi vam ob teh besedah padli na pamet. Včasih lahko prevajalec in urednik ob prevodu knjigo nekoliko popravita, tu pa je bilo pred obema nekakšno literarno Sizifovo delo, saj vpogled v izvirna poglavja razkrije popolno nesposobnost in amaterizem avtorice pri pisanju likov in zgodbe kot celote. Da je glavna junakinja pisateljica ni presenetljivo, presenetljiva pa je njena naklonjenost do zasledovalca. Tudi manj pozorni bralci bodo zaradi narave knjige ugotovili, kam pes taco moli. Bolj kot za temačno romanco, gre za šolski primer Stockholmskega sindroma, ki se mu kmalu pridruži tudi posilstvo.
V oči še posebej bode opravičevanje dejanj, ki jih počne zasledovalec, s poskusi razlage njegovega dela in podobe. Adelinin zasledovalec je namreč vpet v preprečevanje trgovine z ljudmi in črnega trga z otroki, protagonistka pa vsa njegova dejanja opravičuje z besedami stila: »Visok je – zelo visok, vendar ne okoren. Celo pod oblačili vidim, da ima smrtonosno postavo. Vitek je, a mišičast. Pulover s kapuco se mu oprijema širokih ramen, krepkih rok in izklesanega pasu. Bog, če bi hotel, bi me lahko zdrobil. Njegova dlan je videti dovolj velika, da mi pokrije ves obraz. Ali pa mi jo ovije okoli vratu? Bi to storil, da mi povzroči bolečino ali užitek? Me zalezovalec želi ubiti ali ljubiti?«
Adelinina senca je knjiga, ki je bila nekoč čudovito drevo, in to me po prebranem žalosti. Napisana je amatersko, brez avtentičnosti, globine, razumevanja ali kakršnekoli mere kakovosti. Čemu obstaja in komu je namenjena? Kdo bi vedel. Ob vsem tem pa se zavedamo, da je ena tistih, ki jo bo tudi v Sloveniji – glede na lestvice branosti, jo že – prebirala množica. Zaradi radovednosti in ne zaradi prepričanja, da gre za dobro literaturo. Ker ne gre za dobro knjigo.
Knjigo je založila založba Felix.
Urednik portala Student.si