Gladiator je eden najboljših filmov naše epohe, ki na svoj način opeva junake in simboliko neke druge. Ridley Scott je ustvaril nepozabno zgodbo o maščevanju, ki se redno uvršča na vrh seznamov najboljših in najbolj priljubljenih filmov v zgodovini. In kako naslediti film, ki je tako dokončno zapisal konec svoji zgodbi oziroma zgodbi generala in gladiatorja Maksima? S krvjo in solzami, ki nastajajo med natikanjem prevelikih sandalov.
Skoraj dvajset let po Maksimovi in Komodovi smrti v Areni je Rim v razsulu. Na eni izmed ladij, ki se vztrajno približuje rimskemu pristanišču Ostija, je tudi Hanon (Paul Mescal). Ko mu je rimska vojska na čelu z generalom Akacijem (Pedro Pascal) vzela dom in ubila ženo, ga je poslala v suženjstvo. Čaka ga življenje gladiatorja, prikovano na dno družbene lestvice, namenjeno zgolj zabavi in užitku rimskega ljudstva in njunih cesarjev, Karakale (Fred Hechinger) in Gete (Joseph Quinn). Hanonov lastnik postane Makrin (Denzel Washington), trgovec z orožjem, ki si želi na vse pretege poseči po najvišji moči Rima in si jo prilastiti. Se bodo končno uresničile besede, da je suženj postal močnejši od rimskega cesarja?
Nadaljevanje Gladiatorja: Smo ga zares potrebovali?
Čeprav je želel Ridley Scott že hitro po izidu Gladiatorja posneti nadaljevanje, to ni obrodilo sadov vse do trenutka, ko se je Hollywooda lotila manjša ustvarjalna kriza in ni preostalo drugega kot, da se loti še zgodovinske epike. Ta je v prvih letih novega tisočletja začela epidemijo zgodovinskih epov, ki so se trudili, a nikoli dosegli ravni zgodbe o gladiatorju, ki med maščevanjem žene in sina strmoglavil cesarstvo. Ker pa smo ljudje bitja navade, smo se hitro navadili, da veliko število novih filmskih naslovov pomeni predelava ali nadaljevanje.
Gladiator II je bil že ob napovedi eden najbolj pričakovanih filmov desetletja, najboljšo uslugo pa mu je pri tem delal prav Ridley Scott. S Poslednjim dvobojem je dokazal, da lahko brez težav posname kakovosten zgodovinski film, z Napoleonom pa je pričakovanja znižal do te mere, da ne bi smel biti razočaranje. Pri 86 letih je res pravi mojster za vse, če le ni francosko.
Mescal in Washington, do oskarja preko rimske Arene
Pred leti, ko mnogi še niso priskočili na vlak oboževalcev Paula Mescala, sem v šali zapisal, da je to Mescalov svet, mi le živimo v njem. Z vsako vlogo dokazuje, da njegove igre niso le srečna naključja, temveč posledice skrbno izbranega materiala, talenta in skrbi do umetnosti, ki jo upodablja. Njegov lik je ravno prav drugačen od Crowovega Maksima pred četrt stoletja, da mu ne gre zameriti, ko ne doseže tiste maskuline stoičnosti, ki je krasila Avstralca. Še vedno je njegov Hanon nadvse vreden glavne vloge in prevzema žezla gladiatorjev, ki bodo dali v Areni vse od sebe, da izpolnijo nek višji cilj. Ob njem sta še vojne naveličani general Akacij, ki mu s Pascalovo karizmo verjamemo, da ne želi prelivanja krvi v imenu zmešanih cesarjev, ki se požvižgata na navadne ljudi.
Žrli bodo vojno, pravi eden od njih Pascalovemu liku, ki ima v mislih samo svojo ženo Lucilo (Connie Nielsen). Slednja je preživela obdobja, ko so ji vladajoči moški pritiskali nož ob vrat, v tem času pa postala šibki del sicer presenetljivo dobrega filma. Na srečo gledalcev, ki ne bi našli rešilne bilke drugega Gladiatorja, na zaslonu veliko časa preživi za mnoge najboljši igralec našega časa. Denzel Washington se z vlogo karizmatičnega sužnjelastnika in trgovca z orožjem – kombinacija, ki je uporabljena prvič v zgodovini – poigrava v vsej svoji izkušenosti in lahkotnosti žvečenja scenarija. Vredno je omeniti še mlada cesarja, ki ju vsak iz svojega kukala norosti odigrata Quinn in Hechinger. Prav zaradi njune groteskne ekstravagance nam je malo žal, da ni bolje razloženo, kaj se je zgodilo pred njunim prihodom.
Scenarij spet najšibkejši člen Scottovega filma
In tako smo prav pri scenariju, ki ga je napisal David Scarpa. Spomnimo, da je osnovni scenarij za prvi film nastajal dve desetletji, bil večkrat prepisan, snemanje pa so začeli z dvema ducatoma stranmi, ki so jih sproti popravljali. Tokratni je bil dokončan in še vedno slabši od predhodnika. Scenarist Napoleona pristavi svojo skodelico mrzle kave, ki nas razočara na čudovito jesensko jutro.
Poznavalci zgodovine mu bodo zamerili, kar je povsem po nepotrebnem storil z dejstvi in se sočasno stisnil v kot s potekom zgodbe. Ljubitelji prvega filma bodo hitro videli, da gre pri zgodbi za popolno kopijo predhodnika, kar pogosto z uporabo vizualnega materiala iz slednjega niti ne skriva. Ob tem dialog res ne trpi, saj ga na svojo raven povzdigne igralska ekipa, v sebi pa ne skriva nič kaj tako slabega kot dialog v njegovem scenariju o francoskem cesarju.
Je bilo vse to potrebno?
Filmu, ki nas vrže nazaj v prelom drugega stoletja, se mudi priti do spektakla. Tako si po prvih sekvencah v Numidiji, ki skušajo spomniti na vindobonsko bitko z germanskimi plemeni, ne vzame dovolj časa za ustvarjanje globine in sporočilnosti. Če je prvi film seval simboliko filozofije Marka Avrelija, se drugi ne trudi preveč in raje uporablja njegove citate. Kot mora rimsko ljudstvo dobiti svojo dozo krvavih bitk, tako mora film svoje žile napumpati s spektaklom, ki presega meje gledalčeve vzdržljivosti.
V misli se prikrade Crichtonov stavek o tistih, ki so bili preobremenjeni s tem, da lahko, da so pozabili na to, če bi smeli. Nobene potrebe ni, čeprav je to verjetno eden redkih primerov, ko bomo to videli na velikem platnu visokoproračunskega filma. In ob tem dejstvu bi lahko film ob vseh opominih na predhodnika uporabil vsaj najbolj kvalitetnega aduta, glasbo. Z izjemo nekaj krajših prizorov je ta bolj ali manj neobstoječa oziroma prenovljena, pri čemer bi si upal v imenu vseh gledalcev zapisati, da ne bi bilo zamere ob ponovni uporabi celotnega Zimmerjevega aranžmaja.
Gladiator 2, zgodovinski spektakel na visokem nivoju
Gladiator 2 je boljši, kot bi si mislili. Težko in enostavno hkrati je zapisati priznanje, da bi ga gledali v enaki luči, kot gledamo prvega, če bi bili njuni mesti zamenjani. Ker časovnice ne moremo spreminjati, čeprav jo ustvarjalci filma iz prizora v prizor bolj krivenčijo, gre zgolj za odlično kopijo. Z odličnimi igralskimi predstavami in zavidljivo ravnjo produkcije imamo od filma dovolj haska, da lahko pozabimo na vse napake, ki jih prinaša. Ko govorimo o nadaljevanju filma, ki tega nikakor ni rabil, smo lahko veseli že s tem, da ogled ni mukotrpen. Gladiator II je v tem trenutku najboljše, kar bi si lahko želeli od zgodovinskega spektakla.
Urednik portala Student.si