Tartinijev ključ je filmska predelava mladinske knjižne uspešnice Romana Kukoviča. Režiser Vinci Vogue Anžlovar v filmu, ki bo po njegovih besedah tudi njegov zadnji, predstavi zgodbo tria mladih, ki sredi Pirana razrešuje skrivnostne uganke, za petami pa jim je nekoliko nesposobna mafijska enota dveh.
Tartinijev ključ in iskanje zaklada v Piranu
Premožna Barbara (Ella Lapajne) pride z očetom na počitnice v Piran, kjer spozna mladega Roberta (Svit Šturbej) iz poletne kolinije in domačinko Mario (Maks Kerševan). Ko Barbara prejme napačno poslano sporočilo, se trojica odloči stopiti na pot, polno ugank in pustolovščin. Kmalu ugotovijo, da so vedno korak pred tatovoma umetnin po imenu Grandemare (Goran Navojec) in Jofa (Jurij Drevenšek). Začne se iskanje zaklada, ki gledalcem ponudi pot po zgodovini obmorskega mesta, istočasno pa ponudi pravo poletno pustolovščino, ki smo jo v slovenskih kinematografih nekoč že videli.
Ker slovenska kinematografija ni ravno zvrhan koš filmskih naslovov bodo kakopak prisotne primerjave s poletnimi filmi Poletje v školjki in Gremo mi po svoje. Medtem ko se obeh drži določena mera generacijske navezanosti, bi lahko z distance rekli, da je Tartinijev ključ v svoji osnovi in izvedbi boljši od obeh. Pri tej primerjavi bi se oz. se bo verjetno komu zvrtelo, a vseeno se zdi, da je slovenski (mladinski) film v zadnjih letih končno uganil, kako konstantno predstavljati kakovostne izdelke. In to za širšo množico.
Tartinijev ključ ima prednost knjižne predloge, ki sicer še ne pomeni kvalitetnega filma, a preko pisatelja in urednikov – nato scenarista Anžlovarja – je šla zgodba skozi več pregledov kot bi šla morda drugače. Čeprav se zdi zgodba na prvi pogled preprosta, na trenutke spominja na Dvojne počitnice, v sebi skriva kar nekaj prekrivanj in resnosti. Pri tem je vredno omeniti, da film resnosti navkljub vsebuje kar nekaj karikatur, ki večino časa skrbijo za humor, vsake toliko pa se v ospredje prerine skeptičnost glede same odločitve. Karikature so bolj ali manj uporabljene za hitro in jasno sporočanje družbenih težav – socialno delo, alkoholizem, brezdomstvo -, a se včasih zdijo na meji okusa. Morda je prav to njihov namen.
V osrčju glavni trije igralci
Glavni trio svojo nalogo opravi odlično. Dejstvo, da naj bi med snemanjem dva meseca živeli skupaj, govori v prid filmu in njegovi gledljivosti. Verjetno je napredek tehnologije in družbenih omrežjih povzročil tudi to da je v mlajših igralcih več spontane ekspresivnosti, ki jo lahko slovenski film sprejme odprtih rok. Z razigrano mladostjo se odlično spopadata nepridiprava, ki ju v tako in drugačni obliki upodobita Jurij Drevenšek in Goran Navojec. Da zna režiser upravljati z večjim številom likom govorijo tudi liki Nenada Tokalića, Jadranke Đokić, Zale Đurić, Tanje Ribič, Janeza Škofa, Bojana Trampuša, Gregorja Čušina in drugih.
Čeprav je s svojimi 114 minutami kar dolg za mladinski film, se vseeno zdi, da jadra s pomočjo hitrega dogajanja, glasbene podlage in izkušene montaže. Vsake toliko se pojavijo tudi gibi s kamero, ki zahtevajo našo pozornost, in filmsko izkušnjo povzdignejo na višji nivo. Zagotovo pa prednjači predstavitev obmorskega mesteca, pri katerem se porodi ideja, da bi se lahko v Sloveniji rodil žanr predstavljanja mest na tak način. Nekakšen univerzum slovenskih mest skozi prizmo filmske kamere.
Tartinijev ključ, uganka za slovenske filme
Tartinijev ključ je izvrstna in prijetna mladinska pustolovščina, ki bi lahko spisala začetek nove ere v slovenskem filmu. Vinci Vogue Anžlovar po prekrasnem filmu Dedek gre na jug ponudi še film, ki mu verjetno pomeni ogromno. In ko ustvarjalec in ekipa nekaj počne s strastjo, se to opazi. Ni le film za mladino, temveč tudi za starejše gledalce, ki bi radi obudili spomine na poletje in poletne filme. Srečo imamo včasih res na vrvici.
Urednik portala Student.si
