Ker se noč čarovnic hitro bliža, moja malenkost pa vam letos še ni postregla z dobro zgodbo o duhovih ali paranormalnem, bomo tokrat jesensko sezono shrljivega odprli kar peklensko. Dobrih 40 kilometrov severno od Prage, globoko v gozdu, stoji grad Houska, ki velja za enega izmed najbolje ohranjenih gotskih gradov na Češkem. Hkrati pa se ga že dolga stoletja drži izjemno temačna legenda!
Je bil grad sploh namenjen ljudem?
Houska je na prvi pogled povsem navaden in lep štirinadstropni grad, strateško postavljen na robu gore. Zgrajen naj bi bil po ukazu Otokarja II. Češkega (1253–1278) in naj bi bil uporabljen kot upravno središče za upravljanje obsežnih kraljevih posesti. Sčasoma je bil prodan plemstvu, med letoma 1584 in 1590 pa je bil prenovljen v renesančnem slogu.
Do 18. stoletja je grad propadal zaradi odhoda bivših prebivalcev in tak ostal do leta 1823, ko je bil znova prenovljen. Leta 1897 je grad kupila princesa Hohenlohe in ga leta 1924 ponovno prodala Josefu Simoneku, predsedniku Škode. Še danes je grad v lasti njegovih potomcev. Pa je bil grad res namenjen človeškim prebivalcem?
Grad Houska je bil zgrajen globoko v gozdu brez obrambnih zidov, brez kuhinje in brez vira pitne vode razen cisterne za zbiranje deževnice. V kombinaciji z oddaljenostjo od kakršnih koli trgovskih poti mnogi verjamejo, da grad ni bil zgrajen kot utrdba ali rezidenca. Jasno je torej, da so se okoli gradu in razloga njegove izgradnje spletle številne temačne legende.
Komu grad preprečuje izhod?
Grad na zunaj res nima vidnih obrambnih zidov, ki bi nezaželjenim obiskovalcem preprečili izstop. Če pa pogledate dovolj dobro, boste odkrili nekaj izjemno srhljivega. Utrjeni zidovi gradu se nahajajo na njegovi notranji strani, kot da bi nečemu preprečevali izhod iz gradu.
Med lokalnim prebivalstvom se je v srednjem veku razširila govorica, da se na gori, kjer danes stoji grad, nahajajo vrata v pekel. Šlo naj bi za veliko jamo, za katero se zdi, da nima dna, ponoči pa naj bi iz nje prilezla napol živalska, napol človeška bitja. Če verjamemo legendam, so ta krilata bitja ljudi ponoči zvlekla globoko v jamo, za nesrečnimi dušami pa se je izgubila vsaka sled. To jamo so ob izgradnji gradu prekrili z grajsko kapelo. Še danes pa obiskovalci trdijo, da ponoči slišijo praskanje iz nižjih nadstropij gradu, kot da bi se bitja iz jame skušala izkopati. Nekateri obiskovalci so poročali tudi, da so slišali demonske krike izpod težkih lesenih podov.
Srednjeveški test z obsojenci na smrt
Najbolj znana legenda o gradu se je rodila prav ob njegovi izgradnji. Kot je v človeški naravi, je ljudi zanimalo, kaj točno vsebuje jama in kako globoka je v resnici. Z uporabo veščin reševanja problemov iz 13. stoletja je bil sklenjen dogovor z lokalnimi obsojenci na smrt. Kdorkoli bi se strinjal, da ga spustijo v jamo in poročal o tem, kar je videl, bi bil oproščen. Na koncu se je le javil prostovoljec, ki so ga privezali na vrv in spustili v luknjo.
V nekaj sekundah so iz jame odjeknili kriki groze in hitro so ga potegnili nazaj. Toda bilo je prepozno. Ko se je nesrečni zapornik končno pojavil, še vedno kričeč, se je na videz postaral za 30 let, njegovi lasje so postali beli, njegova koža pa nagubana kot pri starcu. Nesrečnik je izgubil razum ter neustavljivo blebetal o demonih in grozljivih bitjih, zato so ga morali odpeljati v norišnico. Dva dni kasneje je umrl. Ker ni bilo drugih prostovoljcev, so jamo hitro zaprli s kapelo in je niso nikoli raziskali.
Legendo morda potrjuje tudi sila nenavadna freska v kapeli. Čeprav vsebuje veliko dobro znanih svetopisemskih prizorov, kot sta nadangel Mihael, ki tehta duše ob zadnji sodbi in križanje, prikazuje tudi na prvi pogled demonska bitja, podobna tistim, ki domnevno živijo v jami. Prav tako pa vsebuje prizor ženskega kentavra, ki drži lok z levo roko. Ta prizor je zelo nenavaden, saj v srednjeveški krščanski ikonografiji redko najdemo ženske, še redkeje pa levičarje in kentavre.
Temačna zgodovina gradu tudi v 20. stoletju
Zdi se kot, da se grad preprosto ne more otresti svoje temačne preteklosti. 16. marca 1939 je Adolf Hitler prevzel popoln in uradni nadzor nad Češkoslovaško z razglasitvijo Protektorata Češke in Moravske, ki jo je izvedel s Praškega gradu. Kmalu je Houska padla v nacistične roke in kmalu so se začele govorice o tem, zakaj so želeli grad in za kaj točno so ga uporabljali.
Vsi, ki ste se malo bolje poglobili v razvoj nacizma in te temačne ideologije, ste gotovo naleteli na njihovo gorečo fascinacijo z okultnim. Čeprav se še danes razpravlja o tem, koliko je sam Hitler verjel v okultno, je dobro dokumentirano, da je bil eden najvišjih nacističnih članov in glavni arhitekt holokavsta, Heinrich Himmler, goreč vernik v okultno. Zdi se torej, da je bil grad, skrit sredi čeških gozdov za Himmlerja in njegove pajdaše idealna lokacija.
Na dan so začele prihajati govorice, da so nacisti grad uporabljali za izvajanje nečloveških in grozljivih poskusov. V grad so med vojno odpeljali številne domačine in vojne ujetnike, za katerimi se je prav tako izgubila vsaka sled. Ko so se z gradu leta 1944 umaknili, so uničili vse dokaze in dokumetne o poskusih in tako odnesli resnico.
Kaj nam pravi glas razuma?
Kot vedno, ko se soočamo z zgodbami o paranormalnem, jih moramo preučiti še z druge strani. Ne glede na to, kateri različici zgodbe verjamete, se zdi, da grad nima nobene strateške vrednosti. Zakaj bi torej nekdo zgradil velikansko utrdbo, razen da bi zakril vrata v pekel? Odgovor je precej enostaven. Najverjetneje je šlo za bogataško različico markiranja teritorija iz 13. stoletja. Ker je tudi slaba zemlja boljša, kot nič zemlje, lahko razumemo, zakaj je na njej nek bogataš zgradil grad, v katerem ni nameraval nikoli živeti.
Kaj pa tiste nenavadne freske v kapeli? Resnično so nenavadne, vendar ne popolnoma edinstvene. Drugi gradovi imajo podobne poslikave na svojih stenah, umetniki skozi zgodovino pa so uživali v mešanju svetopisemskih prizorov z mističnimi bitji in starimi legendami. Prav tako morda ne gre povsem verjeti zgodbam o srhljivih eksperimentih, ki naj bi jih na gradu izvajali nacisti.
Ob začetku okupacije je bil grad Houska najverjetneje uporabljen kot del programa Lebensborn. V gradu so prebivale neporočene ženske, izbrane za rojstvo nove nacistične generacije. Kmalu pa je Houska postala skladišče knjig, ukradenih iz judovskih knjižnic. Toda za razliko od nacistične okultne legende, ki še vedno obstaja, je bila vsa dokumentacija o tem, kaj se je res zgodilo v gradu uničena, ko so nacisti leta 1944 zapustili grad. Mi pa morda nikoli ne bomo izvedeli, kaj ta skrivnostni grad zares skriva.
Novinar
