Z nahrbtnikom na rami. V njem, jasno, klarinet. “Zelo dober je, predvsem to,” se namuzne. Nadja je študentka 2. letnika Akademije za glasbo, pri prof. Alojzu Zupanu.
Na obramboslovju pa ji do diplome manjkajo še štirje izpiti.
Je slabovidna. “Prirojena siva mrena; pri enem letu so mi jo odstranili. In zraven očesno lečo. Nosila sem očala, pri štirih letih so me začeli navajati na leče. Do sedmega nosila t.i. trde leče, od devetega do devetnajstega pa mehke. Brez njih nisem mogla funkcionirati, a so mi še dodatno uničevale vid. Pri devetnajstih operacija, IOL leče. Zdaj je OK, vsaj nimam več dela z dajanjem leč noter in ven, z vnetimi očmi zaradi njih – oči me skoraj nikoli več ne pečejo, prej so me skoraj vsak dan.”
Ostalo ji je 10 odstotkov vida.
“Na blizu za svoje razmere vidim dobro, na daleč pa – katastrofa!”
Strokovnjaki so menili, da bi bila zanjo najboljša oblika izobraževanja v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Mami je vztrajala, naj gre Nadja na redno osnovno šolo. “Če bo izdelala prvi razred …” je dvomila pedagoška delavka na šoli.
Prvi razred je izdelala. Vseh osem. Z odliko.
Potem so “pametne glave” menile, da bi bilo dobro, da bi šla na neko srednjo poklicno šolo. “… punca je zelo slabovidna …” Pa je vztrajala pri gimnaziji in bila tam štiri leta prav dobra. Zraven je vpisala še srednjo glasbeno: “Spet so imeli en kup pripomb, češ da mi ne bo šlo…”
“FDV … bila sem “firbčna”, OK je; hotela sem sicer študirati meteorologijo, ali pa seizmologijo. A sem zaradi mojega defekta skregana z zemljevidi …”
Ampak muzika, muziko ima pa v duši. “Največ od vsega! Je moj način izpovedovanja, izražanja!” Prof. Zupan ni imel nobenih predsodkov, nikoli, nikoli ni dejal: “Saj ne boš zmogla” ali pa “Punca, jemlji to z rezervo, tako ali tako ne bo nič iz vsega.” Tega namreč ne prenese: “Kako boš lahko, ko vendar…?”
“Lahko si slep, gluh, na vozičku, če imaš zdrav um, zmoreš.” In kaj je zanjo “zdrav um”? “Da veš, kaj hočeš. Da maš svojo smer.”
Sošolci?
“Osnovna šola – katastrofa! “U ibr” sem se trudila, a sem se počutila izločeno! Kasneje pa – OK!”
Nikoli se ne počuti oškodovano, saj je vedno živela in se izobraževala v normalnih okoliščinah. Žal pa ji je, ker ne more voziti avta … “Vem tudi, da se mi pozna pri igranju klarineta. Ko dobim note predse, ne sledim, katastrofalno berem, zato skladbe sestavljam po delih. Zanašam se na posluh, spomin, občutek, ki mi ostane v prstih.”
Na horizontu jo vabi tujina: “Sama hočem iti, potem bomo pa videli, ali me bodo hoteli ali ne.”
Nepoboljšljiva optimistka.
“Nekako mi bo uspelo. No, malo me skrbi, kako se bom znašla, lahko se izgubim … Npr. ko prideš na letališče; no, saj jezik, angleški, mi gre … bolj bodo problematični napisi, nepoznavanje okolja.”
In kako je bilo, ko je prišla študirat v Ljubljano?
“Čudno. Nisem znala priti od železniške postaje do srednje glasbene … A počasi sem se navadila; zapomnila sem si frančiškansko cerkev, tako fino je rdeča, pa večje vizualne stvari sem si zapomnila, objekte, park; zdaj nimam več nobenih težav.”
Ne mara pripomočkov za slabovidne, ker ji delo le otežujejo. “Berem normalne knjige. Samo malo bolj počasi.” Smuča, rola, kolesari. “Le malo bolj počasi in skoncentrirano to počnem, da lahko hkrati čim bolj natančno opazujem okolico … Vedno sem bila malo bolj počasna, nikdar pa nisem ostajala zadaj.”
Nina Kokelj
