Pitje vode sproži vrsto zapletenih biokemičnih reakcij, ki so ključne za naše zdravje in dobro počutje. Ko se med vadbo ali v vročem vremenu počutimo izčrpane in dehidrirane, prvi požirek vode prinese takojšnje olajšanje. Toda zakaj je pitje vode tako prijetno in kako možgani nadzirajo ta proces? Raziskave kažejo, da pitje vode ni le fiziološka potreba, ampak tudi vir užitka, kar je povezano z zapletenimi procesi v naših možganih.
Odziv na pitje vode
Ko smo zelo žejni in popijemo prvi požirek vode, naše telo občuti intenzivno olajšanje. »To sproži izjemno močno reakcijo,« je povedala Patricia Di Lorenzo, zaslužna profesorica psihologije na Univerzi Binghamton v New Yorku. »Ko pijemo vodo po dolgem času žeje, je občutek preprosto osvežujoč.« Ta prijeten občutek ni naključje, temveč rezultat specifičnih reakcij v možganih.
Ko smo močno dehidrirani, naša telesna tekočina in kri dosežeta kritično raven. Takrat se začnejo v možganih sprožati mehanizmi, ki nas silijo, da poiščemo vodo in potešimo žejo. To ni le fiziološka nuja, temveč tudi vir užitka, kar je posledica delovanja nevrotransmiterjev v možganih.
Proces obdelave žeje v možganih
Žejo v naših možganih obdelujejo trije glavni predeli. Ti predeli so ključni za zaznavanje sprememb v ravnovesju tekočin in soli v telesu. Dva od teh treh delov se nahajata celo izven krvno-možganske pregrade, kar omogoča hitrejše zaznavanje sprememb. Ko telo izgubi večjo količino tekočine, ti predeli pošljejo signale, ki povzročijo občutek žeje.
V študiji iz leta 2018 je Yuki Oka, profesor biologije na Caltechu, odkril, da so vsi trije predeli povezani z vzburjanjem nevronov, ki sprožijo pitje, ko so aktivirani. Pri tem je preoptično jedro (MnPO) osrednje, saj prejema signale, jih obdeluje, ter posreduje drugim delom možganov, da sprožijo potrebo tekočini.
Zakaj postanemo žejni?
Občutek žeje je pogosto posledica izgube tekočine med fizično aktivnostjo ali uživanjem slane hrane. Takrat se zmanjša volumen krvi v telesu, kar povzroči zaznavanje tega pomanjkanja v možganskih predelih, ki niso zaščiteni s krvno-možgansko pregrado.
Yuki Oka pojasnjuje, da je hitrost tega odziva ključna za preživetje. Če bi se naše telo prepočasi odzvalo na pomanjkanje tekočine, bi hitro dehidrirali, kar bi lahko ogrozilo naše zdravje. Po zaužitju vode traja približno 30 minut, da se tekočina absorbira in začne krožiti po telesu, vendar že prvi požirek sproži signale možganom, da se proces rehidracije začenja.
Dopamin in nagrada za pitje
Pitje vode povzroči sproščanje dopamina, enega izmed ključnih nevrotransmiterjev v možganih, ki sodeluje pri procesih nagrajevanja, motivacije in gibanja. Dopamin spodbudi živali, vključno s človekom, da se lotijo dejanj, ki prinašajo nagrade ali so bistvena za preživetje, kot sta hranjenje in pitje. »Če dopamin nastane med določeno aktivnostjo, živali po navadi ponavljajo to vedenje,« je pojasnil Oka.
Dopamin se sprosti med dejanjem pitja, ne pa ob samem procesu rehidracije. Študija iz leta 2019, objavljena v reviji Neuron, je pokazala, da žejne miši, ki so pile vodo, sprostijo dopamin, medtem ko tiste, ki so prejele vodo neposredno v želodec, niso doživele enakega sproščanja dopamina. To pomeni, da je užitek, povezan s pitjem vode, povezan s samim dejanjem pitja, ne pa z občutkom, da je žeja potešena.
Kdaj občutimo sitost in kako prenehamo piti?
Pitje vode takoj sproži občutek sitosti, saj samo dejanje goltanja pošlje signal nevronom v preoptičnem jedru (MnPO), da telo prejema vodo. Nevroni v MnPO nato deaktivirajo nevroni žeje, kar vodi v občutek, da smo zaužili dovolj tekočine. Ta proces zagotavlja, da telo ne zaužije preveč vode naenkrat.
Vendar pa goltanje ni edini mehanizem, ki nadzira žejo. Ko voda doseže črevesje, telo zazna spremembo v razmerju med soljo in vodo v krvi, kar sproži sproščanje vazoaktivnega intestinalnega peptida (VIP). Ta hormon pošlje signal možganom, da je telo zadovoljno in da ni več potrebe po pitju vode. Kljub temu ostaja veliko o tem procesu še vedno neznanega. Raziskovalci še vedno ne vedo, kako točno VIP nastane in kako se sprosti med procesom zaznavanja osmolarnosti.
Evolucija mehanizmov žeje za preživetje skupnosti
Hitri mehanizmi, ki potešijo žejo, so ključni za preprečevanje prekomerne hidracije. Oka predvideva, da so se ti mehanizmi razvili ne le za preživetje posameznika, temveč tudi za preživetje skupnosti. Ko so viri, kot je voda, omejeni, hitro potešenje žeje omogoči delitev virov med posamezniki v skupnosti. Čeprav ta hipoteza še ni bila podrobno raziskana, je Oka navdušen nad idejo, da so se ti mehanizmi razvili z mislijo na dobrobit celotne skupnosti.
Oka to teorijo vidi kot zanimivo razlago za razvoj nevronskih omrežij, ki niso osredotočena le na posameznika, temveč upoštevajo tudi potrebe drugih članov skupnosti. »To je zelo zanimiva hipoteza o deljenju virov,« je dejal. »Če je to res, so se nevronska omrežja razvila z mislijo na druge in ne le nase.«
Novinar
