Minili sta že dve desetletji odkar me je Janez Škof kot dr. Ščinkovec v slovenski nanizanki Naša mala klinika naučil izraz Folie a Deux oziroma norost v dvoje. Povezava med NMK in težko pričakovanim nadaljevanjem Jokerja ima morda ob dvajseti obletnici slovenske humoristične nanizanke malce smisla, a če smo popolnoma iskreni, prav nobene. Tako kot nima čistega smisla obstoj filma, ki je v zadnjih letih zagotovo eden tistih, ki bo na taki ravni tako močno razdelil občinstvo.
Joker, Todd Phillips in Prekrokana noč
Zanimivo se zdi, da se je Todd Phillips že drugič znašel v prijemu studia, ki je zahteval nadaljevanje nenadejane mega uspešnice. Prvič se je to zgodilo po Prekrokani noči, ko je ena najboljših komedij vseh časov dobila ne le eno, temveč dve nadaljevanji, a nobenega dejansko ni potrebovala. Joker ponovi zgodbo, čeprav je treba v tem primeru Phillipsu stisniti roko, ker si je upal poseči po zvezdah. Mogoče se res ni držal znanega reka o ciljanju na luno in pristanku med zvezdami, a nekaj mu je zagotovo uspelo. O filmu Joker: Norost v dvoje se bo še dolgo govorilo.
Joker 2, kot bi ga lahko oklicali, nas pozdravi z animiranim prizorom, ki spominja na legendarne Looney Tunes risanke. V njem se Joker oz. Arthur Fleck bori s svojo senco, kar je tudi prevladujoča tematika 2 uri in 18 minut trajajočega filma. Arthur (Joaquin Phoenix) je že dve leti zaprt v ustanovi Arkham, kjer sedi zaradi umorov v prvem delu. Odvetnica Maryanne Stewart (Catherine Keener) ga pripravlja na sojenje, kjer bodo odločili, če Arthur res trpi za psihičnimi težavami razcepljene osebnosti in je pravzaprav osebnost Jokerja, ki jo je ustvaril zaradi zlorab v otroštvu, tista, ki je zakrivila zločine in Gothamu ponudila zlikovskega odrešenika. V glasbeni terapiji spozna Harleen Quinzel (Lady Gaga), ki je zaljubljena v persono Jokerja in skuša Arthurja prepričati, da naj se prepusti toku. Pove mu, da bosta zgradila goro.
Joker kot muzikal, nedelujoč eksperiment
Bo Joker muzikal, glasbena drama ali zgolj film z veliko glasbe? S tem vprašanjem s(m)o se spraševali že pred predvajanjem prvega napovednika, natančneje ob napovedi glavne protagonistke oz. njene igralke Lady Gaga. Primerjave so govorile, da bo šlo za gothamsko Deželo La La ali Zvezda je rojena v Arkhamu. S pomočjo glasbene navezave in Marvina Gayeja lahko zapišem, da je tokratna gora prehud zalogaj, da bi bila tako enostavno zgrajena ali dostopna.
Lahko bi govorili o simboliki glasbe in predstavitvi filma kot zgodba o psihičnemu bolniki Arthurju Flecku in ne nadaljevanju Jokerja, a tako preprosto ne gre. Film je vreden ogleda že zaradi tega, ker jasno prikaže, kaj se lahko zgodi, ko ustvarjalci jasno sporočijo, da nadaljevanja ne bo, a so zelenci premočno vabilo. In če se za trenutek vrnem k pohvali za režiserja, je ta eksplodiral z idejami, eksperimentiral in poskušal ustvariti nekaj novega in zanimivega.
Ni tako dober kot predhodnik
S pomočjo direktorja fotografije Lawrenca Shera je film videti čudovito – za 200-milijonski proračun je to minimalna zahteva. Skladateljica Hildur Guðnadóttir se sicer vrača, a ne doseže kakovosti predhodnika. Je bila odločitev pozabiti na vse lastnosti, ki so prvi film dvignile na višji nivo, namerna, ne bomo verjetno nikoli izvedeli. Zagotovo pa je bila napačna, saj to film stori tudi pri nenehnem ponavljanju dogodkov prvega dela in stalnim opominjanjem na film, ki je boljši od tega pred nami. Še ena od težav je najverjetneje marketing filma, ki sloni zgolj na imenu »Joker«. Enako težavo je imel studio v zadnjih dveh letih z naslovoma Wonka in Zlobna dekleta, ki sta prav tako muzikala, a to ni bilo nikoli jasno sporočeno. Žal pri obeh omenjenih koncept deluje bolje.
Joaquin Phoenix je ponovno odličen kot Arthur Fleck, malo manj kot Joker. Četudi zelo dobra Lady Gaga, je njena Harleen razočaranje za ljubitelje lika in premalo izkoriščena glede na njen potencial. Tako imenovana kradljivca prizorov sta Harry Lawtey kot Harvey Dent in Leigh Gill kot Gary Puddles. Ko se film prelevi iz zaporniške romance v sodno dramo, sta njuni pojavi najboljši del filma.
Norost v dvoje: Testiranje gledalčeve koncentracije
Prelepi scenografiji, nekaterim prizorom in igralskim predstavam navkljub se zdi, da je na kup zmetanega preveč materiala, ki ni izkoriščen do svojega polnega potenciala. Pričakovanja so bila visoka, čeprav je bilo jasno, da je nadaljevanje brezsmiselno. Temu navkljub pa bi lahko nadaljevanje uspelo, če le ne bi dodatni dve uri in pol porabili, da iz točke A počasi plovemo do točke A-. Lahko bi se zapletali v pogovore o razcepljeni osebnosti od katere neuspešno beži Arthur, o prikazu zgodbe in filma v tem slogu iskanja odrešitve za preteklo prekletost, a zaman. Drugi Joker ni dobra sodna drama ali dober muzikal, zaradi tega pa ne gre mimo dejstva, da ni dober comic-book movie.
Joker: Norost v dvoje je popoln naslov za nadaljevanje enega najboljših filmov zadnjih let. Naslov se ne nanaša na razmerje med likoma, temveč na razmerje filma in gledalca, saj se slednji že nekje pri sredini filma trudi, da ne bi znorel še sam. Morda se v vsem tem visokoproračunskem eksperimentalnem kaosu skriva Nietzschejev citat o tistih, ki so plesali, in bili označeni za nore s strani tistih, ki glasbe niso slišali. Lahko se bomo o filmu zaradi jurišniškega poguma čez nekaj let pogovarjali drugače, danes pa smo spregledali mojstrovino. Kdo ve.
Urednik portala Student.si
