Začetek julija, Metelkova, grški 1000 Mods, vonj po marihuani in tako mastnih riffih, da bi lahko prijel zvok. Vendar tistega večera so bolj kot glavni nastopajoči 1000 Mods v mojih očeh zasijali Koprčani Omega sun.
Ne bom izgubljal besed in raje citiral Mladino ob izidu njihovega prvega albuma Opium for the masses: Vodilni predstavniki obalne in širše domače stoner rock scene so se z izidom prvenca resnično izkazali. V zadnjih letih so občinstvu že s koncerti dokazali, da imajo težke, s hašiševim oljem podmazane kitarske rife v malem prstu, s prvo ploščo pa so to suvereno potrdili.
Drugi album Mladini ni bil tako všeč, a po krivici. V njihovem »placu« v Kopru smo se pogovarjali o glasbenih kritikah, trgajočem od ust življenju glasbenikov in najboljši pretočni platformi Bandcamp. Z mano sta bila kitarist in idejni vodja zasedbe Aris ter basist in pevec Igor Kukanja – Medo.
Kako ste se sestavili?
Aris: Ma ne vem niti sam (smeh). Smo trije člani, torej jaz, Medo in Seba, ki smo že prej preigravali. Tudi ko je ta bend nastal, nismo bili več rosno mladi, smo že bili proti in v tridesetih. Nastal je kot projekt. Jaz sem igral v nekem drugem metal bendu, Seba je že prej igral kitaro in bil vokalist in ko smo bili mulci, je bil v nekem ska-punk bendu in smo se srečevali in igrali tu pa tam že od nekdaj. Predvsem na kakih neuradnih sessionih, torej žurkah kjer so bili tudi inštrumenti prisotni (smeh). Z Igorjem se pa tudi poznava že od osnovne šole, ker sva skupaj hodila k tabornikom. In leta 2013 je prišla želja po tem projektu. Ne bi rekel, da sem hotel imeti »stoner« bend, bolj je bil point da je vokal melodičen, ker do takrat sem bil v bendih, kjer se je samo kričalo. No in potem sva na neki žurki jaz in Seba đemala in sem ga vprašal, če bi on poskusil ta projekt sestavit z mano, je bil za, in sva bla najprej samo dva. Pa smo tudi imeli nekaj špilov s še enim kolegom basistom ampak brez vokalov. Potem pa je na moje povabilo Medo pristopil k nam, z malo skepticizma sicer.
Medo: Ja, v kinu smo se srečali med projekcijo Hobita. In si se hotel pogovarjat že pred filmom pa smo rekli raje po tem, da vidimo kakšen bo vajb. In smo rekli, ajde, dajmo probat.
Torej je bil vokal že od začetka osnovna ideja. Očitno si morate popraviti wikipedijino stran, ki pravi, da ste inštrumentalni bend.
Aris: Ja verjetno je to zato, ker smo izdali en demo, da bi našli pevca. In je to malo trajalo in se mogoče tako razume. Ampak že cel čas je bilo mišljeno, da imamo tudi vokale.
Kako pišete pesmi?
Medo: Večinoma nastajajo na vajah. Pride situacija ko on (Aris) prinese riff, ga poskusimo, prežvečimo, že skoraj naredimo vse, potem pa za pol leta pozabimo nanj. (smeh) Potem se spomnimo, da smo že skoraj naredili komad, zveni malo drugače in potem spet nastane neka napol prebavljena stvar in potem dam še vokale čez.
Besedila pišeš ti?
Medo: Ja. Ampak noben ne ve kaj pojem. (smeh)
O čem torej poješ? Nek kritik je vaš album Overkill opisal kot poln standardnih stonerskih klišejev.
Medo: Ni zares neke specifike. Notri so elementi družbene kritike, malo, dajmo rečt, izpostavljanja določenih stvari, ki niso kul. Pa malo jeze za začinit. Ni neke stalne tematike, samo fraze, ki se jih uporabi v drugih kontekstih. Določene besede pač zaslediš v nekih žanrih pogosteje, ampak to ne pomeni, da je pomen isti. Vedno je prostor za interpretacijo.
Kako dobiš ideje za pesmi?
Medo: Predvsem vizualno. Slišiš glasbo, zapreš oči, poslušaš in lahko kar vidiš nek video. In to lahko opišeš z besedami in pač … nastane.
Kje nastopate? Bolj lokalno, širše po Sloveniji, v tujini?
Aris: Zdaj smo imeli zelo raznoliko. V začetku leta smo imeli dva koncerta v Kopru v razmaku par tednov. Eden je bil predstavitveni, drugi pa za prijatelje. Da ne bo izpadlo, da smo samo na Obali, ampak zdaj se je tako poklopilo. Če ne smo povsod drugje. Večinoma po tujini, edino letos smo bili bolj po Sloveniji. Sicer pa Nizozemska, Belgija, Avstrija, Nemčija, Italija. Letos smo bili tudi na Madžarskem, morali bi iti še na Slovaško pa je bobnar zbolel. Bili smo tudi v Ameriki in še enkrat bomo šli.
Večinoma igrate po klubih in v sklopu festivalov oz. glasbenih večerov, kjer se v enem večeru zvrsti več bendov. Ali bi rekli da je v tujini »stoner« scena bolj živa?
Aris: Treba je najprej razumeti, da ta zvrst še vedno ostaja kar underground. Recimo 1000 Mods, s katerimi smo igrali na Metelkovi, se že bližajo mainstreamu. In potem je v Gali Hali 500 ljudi, v tujini jih bo mogoče tisoč.
Medo: Če bi vse ljudi, ki hodijo na underground koncerte v enem letu dal na kup, bi napolnil en koncert od Taylor Swift.
Aris: Vendar o »živosti« scene je težko govoriti. Če ima država dva milijona prebivalcev in neka druga trideset, se že avtomatsko pozna. Gre se tudi za trg, prostor, logistiko. Recimo taki koncerti so v Ljubljani bolje obiskani, ker je bolj dostopna. Če bi bili 1000 Mods v Kopru, bi bilo pol manj ljudi. Hkrati pa ko smo igrali v Zagrebu, je bilo še dvakrat več ljudi.
Hkrati se glasba premika na splet in danes največ vidiš po nekih statistikah, digitalnih ogledih, všečkih.
In še tretja stvar, stoner je postal danes zelo širok žanr. Včasih si točno vedel kaj je doom metal, kaj je thrash, kaj je power pa tako. Zdaj pa na nekem metal festivalu bend igra rock in jih kličejo stoner. Kakšnemu bolj melodičnemu stoner bendu bi nekoč rekli, da je grunge. Tako je tudi težko rečt, kako je specifična scena močna.
V Italiji je smešna scena, saj je ogromno bendov, ogromno založb, ampak na koncertih ne vidiš toliko ljudi. Pravzaprav bendi poslušajo bende. Tudi mi, če bi imeli koncert v Kopru, prodamo tistih dvesto kart, odigramo, vendar ne moreš tega početi vsak mesec, saj so te vsi že slišali.
Presedlali ste na drugo založbo. Kako vam oni pomagajo?
Medo: V tem trenutku nam je najbolj pomagala (tudi zaradi tega smo se odločili za njo), da smo izdali paket nosilcev naših posnetkov, torej CD-je, kasete in vinilke. To je bilo v pogodbi. Mi posnamemo, se izda, oni nas tudi promovirajo preko svojih kanalov. So iz Hrvaške, tako da pokrivajo tudi teren, ki ga mi težje dosežemo z lastnim oglaševanjem.
Včasih so založbe dale bendom denar, da vse naredijo sami in potem odplačujejo. Danes gre drugače, je bolj »z roko v roki«. Pa še underground smo.
Aris: In lepše je da te nekdo drug promovira, kot da sam sebe. Njim je pa tudi v korist, da imajo bend, ki ga ljudje spremljajo in je dobra reklama za njih, pridruži se jim še kdo. Oni tudi organizirajo koncerte.
Medo: Glede snemanja in financiranja smo pa sami. Nimamo niti njihovega meneđerja, imamo Arisa. (smeh)
Poleg založbe, kako se promovirate?
Aris: Malo socialna omrežja, sicer pa Bandcamp. Tam te ljudje najdejo sami, če si le dovolj kvaliteten. Vsaj kar sem jaz videl statistik, imamo največjo bazo na Bandcampu, ne na YouTubu. Včasih sem se trudil, da bi tudi preko socialnih omrežij, ampak ko prideš do nekega števila followerjev, hočejo da plačaš, če ne, te algoritem ne spusti dlje.
Medo: Preko Bandcampa lahko tudi preneseš avdio zastonj, enako je kot da bi imel ploščo. Lahko tudi prodajaš merch (promocijski material – majice, kape, nogavice, rizle).
Aris: Milijardo boljši je kot Spotify
Torej Bandcamp je super platforma? Še za mlade bende.
Aris: Absolutno, ne samo za mlade. Tam lahko prodajaš fizično, je pravzaprav napol spletna trgovina. In za prodajo promocijskega materiala Bendcamp ne jemlje provizije. Ljudje pa lahko kupijo tudi digitalne albume. Tam gre nek procent platformi, da lahko preživi, kar je logično. Po drugi strani Spotify ne ponuja ničesar od tega. Spotify je samo najbolj uveljavljena platforma in vsi naivno mislimo, da je nujno biti gor, da bo pomagala ampak na koncu dneva imaš od njega bore malo, če nisi že prej velik bend.
Če grem malo s teme in v kvazi teorije zarot, bi lahko rekel, da si pač veliki kupujejo prostor in pozornost. Saj to je že od nekdaj tako, včasih so bile založbe in radijske postaje, ki so branile, da ne bi uspel nekdo, ki jim ni bil všeč, danes se to pač dogaja preko interneta.
Sicer pa nasvet za mlade bende. Vsi pravijo, da je treba skozi vadit, imeti dobro muziko pa to. Ampak stvar je v tem, da je bolj pomembno, da si ves čas naokoli. Tisti, ki imajo res željo, da uspejo, je treba pač investirat ves svoj čas in energijo in delat samo to. Kar je pa zelo težko, če nisi drugače preskrbljen.
V tistem »pravem« undergroundu, so ljudje samo v kombiju po pol leta in igrajo naokoli.
Medo: Potem pa pridejo slaba jetra, mavrični podočnjaki, ledvice samo pol. (smeh)
Aris: Malo heca ampak to je res. Tudi tisti bendi, ki bi rekli, da so »malo bolj«. Oni ves čas igrajo – ko so 1000 Mods prišli v Slovenijo, so imeli en koncert na Metelkovi in naslednjega večjega čez en teden. Vendar med tem so vse dni šopali po manjših lokacijah. Skratka ves čas obstaja strah, da če se ustaviš, če ne igraš, nisi na turneji, te ljudje pozabijo.
Ko že pravita, da se je treba gibat naokoli, spoznavat ljudi, se poglobit v sceno, da uspeš v njej. Lahko predlagata kakšne vzhajajoče bende, ki bi jih priporočala našim bralcem?
Medo: Ravno danes sem razmišljal o treh inštrumentalnih slovenskih bendih. Gora gorja, Usil in Hoba. Pa še Jegulja ampak oni nimajo basa, tako da ne šteje. (smeh)
Aris: Hoba imajo res dobro produkcijo in zvok poleg tega, da ful dobro igrajo. Petarda. Pa jaz bi rekel še Dunraven.
Glasbeni kritik z Mladine bojda ni bil najbolj navdušen nad Roadkill albumom. Pravi da je repetitiven, neinovativen in da Medo zveniš isto kot pevec od legendarnih Kyuss. Bi kaj komentirala?
Medo: To je za dat eno žlepo. (smeh) Mislim, da to samo kaže, kaj kdo posluša in kje vidi podobnosti. Glede inovativnosti je res, da ne izumljamo tople vode, igramo svoje in uživamo.
Aris: Saj inovativnosti že trideset let ni niti v elektronski muziki.
Medo: Pa tudi nočemo tekmovat z nobenim.
Aris: Je pa ful slabo, če se bend ne strinja z neko recenzijo in to pokomentira. Izpadeš kot da si užaljen. Nam se zdi samo krivično, da nam non-stop te Kyuss mečejo v obraz, hkrati pa jih noben od nas ne posluša. (smeh)
Zato nas vedno boli, da ljudje znajo samo to povedat. Če poznaš od stonerja Kyuss, potem avtomatsko, ko nekaj melodičnega zapojemo, te bo spomnilo na njih. Mi je ful zanimivo, en primer, sem gledal reakcije ljudi na bend Turnstyle in bral recenzije. In vsi ki so bili nad 50, so rekli »to me spominja na Nirvano, na Jane’s Addiction«, nekdo drug, ki je bil mlajši pa ga ni spominjalo na te bende. Tako da te primerjave so samo neke lastne reference in recenzije so krneki. (smeh)
Kakšni so načrti za prihodnost?
Medo: Trenutno koncertov nimamo planiranih do zime. Takrat gremo čez lužo v Las Vegas. Če kdo ne zboli. (smeh) Lotevamo se delati nov material, verjetno bomo izdali EP.
Aris: Dobili smo ponudbo od neke založbe da izdamo dvajset minut glasbe s še enim drugim bendom. Hkrati pa je ves čas tudi plan naslednji album. Verjetno bo izdan kar na isti založbi, z istimi ljudmi, ampak nikoli ne veš, mogoče se jutri kaj spremeni.
Medo: Sicer pa, če nas kdo hoče podpirat, uporabljajte Bendcamp. Bomo imeli majice z mačkami.
Novinar
