Redko je knjižni naslov tako vsekal v popkulturno zavest kot tisti Jennette McCurdy, nekdanje otroške in mladinske igralke, ko je svoji avtobiografiji podala naslov »Vesela sem, da je mami umrla«. Kako je s knjigo in zgodbo zdaj, ko je prvenstveno navdušenje nad izidom popolnoma izplahnilo?
Jennette McCurdy o zlorabi s strani narcisoidne mame
Zvezdnica mladinske televizijske serije iCarly predstavlja svoje življenje otroške igralke in vsega, kar je to povzročilo. V ospredju je njen zapleten odnos z nadzorujočo mamo, enako pomembne pa so tudi posledice, ki jih je to pustilo na nje, predvsem motnje hranjenja in odvisnosti. Prve igralske avdicije se je udeležila že pri rosnih šestih letih. Njena mati je sanjala, da bo hči postala zvezda, Jennette pa je bila pripravljena storiti vse, da bi mamo osrečila. Pod njenim vodstvom je začela ubogljivo omejevati vnos kalorij v telo in se tehtala po petkrat na dan. Poslušno je sodelovala v dolgotrajnih lepotičenjih in poslušala materine pikre pripombe.
Do šestnajstega leta je z njo morala deliti celo svoje dnevnike, e-pošto in ves zaslužek. Ubogljivost, slava in denar pa ji niso prinesli zadovoljstva in miru, celo materine sreče ne. Ko ji je mati zaradi raka umrla in je pozneje sprevidela, da je postala sužnja nekdaj tako zveste zaveznice, bulimije, so se ji iluzije začele druga za drugo razblinjati in končno je bila pripravljena stopiti na trnovo pot nazaj k sebi, ki jo je po neumornem samospoznavanju nagradila z dolgo iskanim zadovoljstvom in mirom.
Knjiga je povečini težko branje, saj se dotika težkih življenjskih preizkušenj, a jih avtorica večinsko naslavlja s tistim tradicionalnim obrambnim mehanizmom humorja. Zloraba, ki jo je trpela v otroštvu s strani svoje mame in delodajalcev, je vplivala na njeno odraščanje in odraslost.
Vesela sem, da je mami umrla: Jennette McCurdy, prevedla Katja Bizjak, založba Beletrina, 356 strani.
Ob mamini smrti se spominja njene vzgoje
»Sedim na intenzivni negi ob umirajoči materi, prepričana, da jo bo uspelo obuditi dejstvo, da sta se, odkar je bila hospitalizirana, moja strah in žalost zvarila v popoln koktajl za spodbujanje anoreksije, zato sem končno dosegla težo, ki si jo je mama zadala zame. Štirideset kilogramov,« zapiše v uvodnih straneh biografije, ki skače med sedanjostjo in preteklostjo.
Z nadaljevanjem: »Če niti moja teža ni dovoljšen motiv, da bi se mama prebudila, ne bo pomagalo nič,« razkrije njene misli v odraslosti, ki temeljijo na otroških ciljih, ki jih je postavljala mati. Bralci si bomo najbolj zapomnili tiste najhujše trenutke, a avtorica najgloblji in morda najboljši citat ponudi že nekje pri začetku. »Smisel življenja je bil namreč zame od nekdaj osrečevati mamico, biti, kdor ona želi, da sem. Kdo naj bi bila po tem, ko mamice ne bo več?« pravi in napove nadaljevanje knjige, ki bo preko soočanja z mamino smrtjo prineslo tudi soočanje z življenjem samim.
Ko jo je mati skozi mentalno prisilo vprašala, če bi bila rada mamičina mala igralka, se spominja, da je bil na to le en pravilen odgovor. In če se po prebranem naslovu še sprašujemo, kaj točno se je dogajalo, hitro dobimo podroben vpogled v njun odnos. V enem od takih avtorica zapiše: »Nelagodno mi je, ker še vedno vztraja, da mi ona briše rit. Pred kratkim sem ji skušala povedati, da se mi zdi, da bom pri osmih letih zmogla sama, a je bila videti, kot da se bo vsak hip razjokala, in mi je rekla, da mora to početi še vsaj do mojega desetega leta, ker noče videti črtic blata na mojih spodnjih hlačkah s slikico Pocahontas.«
Tudi ko se dogajanje premakne stran od razmerja z mamo, so podrobnosti iz življenja otroških igralcev v tistem zločesnem obdobju Nickelodeona nadvse grozljivi. Eden tistih, ki se zdi sila preprost, a je pravzaprav v našem življenju izjemno naporen in živčen, je prvi poljub. Avtorica ga je prvič doživela na snemanju: »In kar tako, meni nič, tebi nič, je moj prvi poljub zaključen. Pa tudi moj drugi, tretji, četrti, peti, šesti in sedmi poljub, če smo natančni, kajti prizor smo morali ponoviti sedemkrat.«
Zvezdniška biografija, ki ima dejanski namen
Popolnoma disfunkcionalno otroštvo je povzročilo, da skuša vse do zadnjega ugoditi svoji narcistični mami. V tej obliki gre za eno bolj prefinjenih knjig z vidika otroških igralcev v zgodovini in pregleda načina njihovega odraščanja. Avtorica svoje življenje razdela do zadnje pike. Raziskuje svoje otroštvo in ugotavlja, kje so se prvič pojavile težave, ki jo pestijo že več let. »Slavo si je želela ona. Jaz pa sem želela, da jo ima. Želela sem, da je srečna. A zdaj, ko sem to dosegla, opažam, da je ona srečna, jaz pa ne,« zapiše v enem trenutku knjige in nadaljuje z besedami, da sovraži svojo mamo in nato sebe, ker tako čuti.
Z oddaljenostjo od prvotne evforije ob izidu knjige lahko zapišem, da gre za eno boljše spisanih avtobiografij »zvezdnikov« in četudi je precej daleč od sproščenega branja, saj lahko v tem zvezdniškem življenju vidimo precej povezav z običajnostjo, se avtorica vseeno trudi dodati kanček svojega humorja in nekoliko olajšati težo, ki je bila vržena nanjo. Je zgodba o ženski, ki življenje vzame nazaj v svoje roke, in nadvse zanimivo branje, ki da misliti.
Recenzijo je omogočila založba Beletrina.
Urednik portala Student.si
