V zadnjih letih so družbena omrežja sprožila burne razprave o vprašanju svobode govora na spletu. Oblikovala sta se dva tabora: prvi tabor ne bi postavljal nobenih omejitev, drugi pa zagovarja določene omejitve, ko gre za sovražni, zavajajoč in tudi sicer neprimeren govor.
Oba pa v svoji čisti obliki obstajata le v teoriji. Praksa je pokazala, da je absolutna abstinenca od omejevanja svobode govora nemogoča, že obstoječe omejitve pa niso nujno usmerjene le proti sovražnemu ali zavajajočemu govoru, ampak pogosto posežejo v sivo cono.
Problematiko spremljam že precej časa in prihajam do naslednjega zaključka: problem svobode govora ni v vsebini, temveč v dometu, ki ga omogočajo družbena omrežja. Če želimo ohraniti svobodo govora, moramo omejiti domet, ne pa širiti pojma sovražnega govora. Arbitrarno omejevanje vsebine namreč via facti pomeni konec svobode govora in omogoča različne interpretacije, kaj se sploh smatra za svobodo govora in kaj ne.
Brez skrbi, zavedam se absurdnosti predloga in globoko dvomim o možnostih implementacije konkretnih rešitev v tej smeri. Ne morem pa zanikati dejstva, da druge boljše rešitve ne vidim. Komentar je zato namenjen premisleku in ozaveščanju o razmerah, ki – po mojem mnenju – močno ogrožajo naš zahodni način življenja.
Problem dometa družbenih omrežij
Večina idej o svobodi govora je nastala dolgo pred pojavom spleta in s tem družbenih omrežij. Za množično širjenje svojih mnenj je posameznik v preteklosti potreboval precej sposobnosti, finančnih sredstev, kredibilnosti ali pa politične podpore. Nikakor ne idealiziram sveta pred pojavom svetovnega spleta, najhujše diktature in družbeni sistemi so nastali (a tudi padli) prav takrat. Želim le poudariti, da ni mogel čisto vsak, ki je imel preveč časa, širiti svojega mnenja, novic ali slik po celotnem svetu v nekaj sekundah.
Danes je to mogoče. Novica – resnična ali lažna – lahko v nekaj minutah doseže milijone bralcev, fotografija – pristna ali prirejena – lahko konča kariero znane igralke, izjava politika – premišljena ali hipna – ima lahko strašne geopolitične posledice. Družbena omrežja so omogočila nepredstavljivo povezanost celotnega planeta, s seboj pa potegnila številne nerazčiščene probleme.
Eden izmed teh nerazčiščenih problemov je vprašanje svobode govora. Družbena omrežja so hitro postala zbirališče različnih interesnih skupin. Če bi šlo le za društva čebelarjev, to seveda ne bi bilo tako problematično. Glavni problem so radikalne skupine posameznikov – nacistov, fašistov, komunistov, islamistov, raznovrstnih nasilnih teoretikov zarot (pojme si razlagajte v pravem pomenu, ne publicističnem) in ostalih podskupin, ki so do pojava družbenih omrežjih obstajale le nekje na periferiji družbe.
S pojavom družbinih omrežij teh posameznikov ni bilo kar naenkrat več – le povezali so se lahko na veliko bolj enostavne načine. Sčasoma je večji domet najbrž res prispeval k porastu radikalnih idej med prebivalstvom. Prav gotovo je bilo to razvidno v času epidemije, pred tem pa migrantske krize. Kako so se odzvale države? Začele so dodatno omejevati svobodo govora, širile so pojme sovražnega, neprimernega in zavajajočega govora, odzvale so se s cenzuro.
S temi ukrepi pa jim ni uspelo zajeziti problema. Učinek je bil ravno nasproten – prepričan sem, da s cenzuro ustvarjajo še več radikalnih posameznikov in s tem dodatno ogrožajo prihodnost demokracije. Radikalnih idej preprosto ni mogoče izkoreniniti, z njihovim omejevanjem na spletu pa le še poslabšamo situacijo.
Zato moj predlog ni usmerjen k preganjanju radikalcev na ravni posameznika oz. skupine, ampak h kastraciji platform, na katerih se posamezniki spoznajo, radikalizirajo in vplivajo na populacijo kot celoto. Te platforme so danes v prvi vrsti družbena omrežja, ki so se – skupaj z državami – pri omejevanju porasta radikalnih skupin izkazale za popolnoma neučinkovite.
S prepovedjo družbenih omrežjih imam v mislih popolno prepoved, saj je praksa pokazala, da drugi ukrepi, kot npr. obvezna uporaba lastnega osebnega imena, slike, potrjevanje z osebno izkaznico, … ne zadoščajo. S tem – in le s tem – bi v sodobnem svetu najučinkoviteje preprečili širjenje radikalnih idej, hkrati pa vsakokratni oblasti onemogočili, da brska po kazenskem zakoniku in arbitrarno širi pojem sovražnega ter oži pojem svobodnega govora.
Paradoks absolutne svobode govora
Slovenska Ustava v 39. členu svobodo govora (oz. izražanja) opredeljuje tako: »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno izbira, sprejema in širi vesti in mnenja. … «
Slovenski ustavodajalec se je odločil za precej absolutno ubeseditev svobode govora, čeprav v resnici ne gre za absolutno pravico. Gre za relativno pravico, kar pomeni, da lahko posameznik za svoje besede v določenih primerih civilno in/ali kazensko odgovarja. Najbrž je nesporno, da je javno spodbujanje nestrpnosti in sovraštva ali pa ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve nekaj, kar moramo sankcionirati.
Absolutna svoboda govora zato ne obstaja v nobenem pravnem sistemu, niti v demokraciji. Francoski mislec Voltaire, ki ga redno citirajo zagovorniki absolutne svobode govora, naj bi dejal: »Ne strinjam se s tem, kar govoriš, vendar se bom do smrti bojeval za tvojo pravico, da to rečeš.«. Pustimo ob strani vprašljivost vsebine in avtorstva tega citata. Tudi če je Voltaire to dejansko izjavil, v mislih ni imel nacistov, komunistov, fašistov, teoretikov zarot in ostalih radikalnih skupin – ravno nasprotno.
Absolutno svobodo govora pogosto zagovarjajo skupine in posamezniki, ki bi – če bi imeli možnost – najprej posegli prav v svobodo govora. To so namreč skupine, ki jih pravo že danes v določenem obsegu omejuje ravno zaradi njihovih idej. Gre za ideje, za katere je družba spoznala, da često vodijo v hudo represijo, zlorabe in kršitve človekovih pravic ter vsesplošno mizerijo.
Zgornji odstavek pa seveda ne velja za vse zagovornike absolutne koncepcije obravnavane pravice. Ravno strah pred takšnim arbitrarnim omejevanjem govora s strani oblasti je najpogostejši razlog, da zmerni in liberalno usmerjeni posamezniki prav tako zagovarjajo svobodo govora kot absolutno pravico. Menijo namreč, da bo vsakokratna oblast – dasiprav legitimno izvoljena – v svobodo govora posegla prekomerno.
Paradni konj zadnje skupine je pred časom postal ameriški poslovnež Elon Musk. Musk je kupil družbeno omrežje Twitter (danes X) z namenom, da odpravi arbitrarne omejitve svobode govora, ki so bile problematične še posebej v času ameriških volitev leta 2020. Muskovi ukrepi so do neke mere res sprostili določena pravila, vendar cilj popolnoma svobodnega omrežja brez cenzure ni bil dosežen. Nasprotno, pred dnevi je X zaprl profil egiptovskega komika Bassema Yousefa, ki je znan po svojih propalestinskih stališčih.
Čeprav sam ne delim komikovega mnenja, je kritike vsekakor vreden Elon Musk. Če podpiraš absolutno svobodo govora, izgubiš možnost in pravico presojati, katere izjave so primerne ali ne. Primer pa je poveden tudi z vidika, da absolutna svoboda govora v praksi ni dosegljiva. Ne samo zaradi »oblasti«, ampak tudi zaradi spornosti izjav nekaterih posameznikov. Pri tem spomnim na komentar pod člankom na MMC, v katerem je anonimnež subtilno zagrozil z napadom na osnovno šolo.
Omejevanje svobode govora je spolzka strmina
»Oblast te povampiri« so bile besede profesorja ustavnega prava, ki jih ne bom nikoli pozabil. Izrečene se bile v kontekstu spreminjanja ustave, za katero je potrebna precej visoka večina v Državnem zboru. Vsakokratna oblast namreč predstavlja nevarnost, da si bo ponovno izvolitev zagotovila s spreminjanjem prava. Lahko gre za Ustavo, vsekakor pa niso izključeni niti drugi pravni akti, npr. kazenski zakonik, ki je odlično orodje za onemogočanje politične opozicije.
V prejšnjem poglavju sem poudaril, da absolutna svoboda govora ni mogoča. Jasno je, da obstajajo določene omejitve, ko naša pravica do svobode govora prekomerno poseže v pravice drugih ljudi. S tem vprašanjem se kazenskopravna teorija ukvarja že desetletja in skuša ustvariti ustrezno ter pravično razmerje. V zadnjih letih pa zaradi kaotičnih razmer na družbenih omrežjih politika išče načine, kako svobodo govora še bolj omejiti in pravo prilagoditi spremenjenim okoliščinam.
Tega politiki pravzaprav ne smemo zameriti. Družbena omrežja zahtevajo regulacijo in zahtevajo omejevanje svobode govora. S tem se lahko na načelni ravni strinjamo skoraj vsi. Problem nastane, ko postavimo vprašanje, kaj točno moramo omejiti. Sovražni govor, zavajajoč govor ali neprimeren govor so vsebinsko tako široki pojmi, da jih spreten orator lahko aplicira na katerokoli mnenje.
Je nasprotovanje pravici do splava sovražni govor? Je podpiranje Palestincev sovražni govor? Je nasprotovanje nezakonitim migracijam sovražni govor? Je podpiranje Putina sovražni govor? Kaj pa podpiranje Trumpa? Je sovražni govor zagovarjanje enakosti spolov ali zagovarjanje različnosti spolov (alt. enakopravnost in neenakopravnost)? Je podpiranje komunizma sovražni govor? Kaj pa kapitalizma?
Namenoma sem izbral vprašanja oz. teme, ki so družbeno močno pereče in o katerih neprestano potekajo debate prav na družbenih omrežjih. In vsakič se subjekti teh pogovorov medsebojno obtožujejo uporabe sovražnega, zavajajočega ali neprimernega govora. Najbrž zato, ker imamo o teh vprašanjih vsi zelo različna mnenja in različno mero tolerance do nasprotnega mnenja.
Tudi zakone pišejo ter sprejemajo ljudje, ki imajo o tovrstnih temah zelo različna mnenja, predvsem pa zelo različno toleranco do nasprotnega mnenja. Ko začnemo upravičevati dodatne posege v svobodo govora, odpiramo Pandorino skrinjico. Levi in desni bodo prilično izkoristili priložnost, da kar se da učinkovito »utišajo« nasprotno stran. Pod vplivom ameriške politike so trenutno na tem področju aktivnejši predstavniki bolj levo usmerjenih političnih pogledov (cancel culture bi lahko bil članek zase), vendar to ni pravilo. Desnica je le druga plat istega kovanca, ko govorimo o uzurpaciji politične oblasti v državi.
Če ne bi bilo družbenih omrežij, se s tem vprašanjem ne bi ukvarjali – vsaj ne v takšnem obsegu. Ker vsakršna kurativa v obliki omejevanja sovražnega govora lahko pomeni prevelik poseg v svobodo govora, moramo razmisliti o preventivi – to je prepoved družbenih omrežij.
To seveda ne bi pomenilo, da sovražnega govora kot takega več ne bi bilo. Seveda bi bil, vendar bi bil njegov domet močno omejen in bistveno okrnjen. Hkrati pa bi bil omejen in okrnjen poseg države v svobodo govora. Gre za omejevanje govora količinsko, ne vsebinsko.
Zaključek
Absurdnosti svoje ideje sem se zavedal že pred pisanjem tega članka, vendar se nikakor ne morem znebiti občutka, da boljše rešitve, ki bi rešila ta problem, ni. Kako bi drugače zagotovili najmanjši poseg v svobodo govora in hkrati ohranili relativno funkcionalno družbo, ki ne bi vsako drugo sredo ustanavljala raznih vard? Ker si ne znam odgovoriti na to vprašanje, sem se odločil napisati ta komentar.
Moj predlog namreč ne stremi k dodatnemu vsebinskemu omejevanju govora. S prepovedjo družbenih omrežij bi bilo govora količinsko manj, kar bi najverjetneje zmanjšalo napetosti med ljudmi. Potem se pa spomnim uličnih pretepov v Weimarski republiki in začnem dvomiti v lastno argumentacijo …
Tako se tudi namenoma nisem ukvarjal z gospodarskimi in družbenimi posledicami, ki bi jih ukinitev družbenih omrežij prinesla. Predlog namreč nikakor ni realističen. Upam, da je bil moj komentar dojet kot abstraktno razmišljanje na glas in ne kot dejanski predlog, ki bi ga bil pripravljen zagovarjati ali resno braniti.
Na koncu komentarja uredništvo pogosto zapiše, da je komentar mnenje avtorja, ki ne nujno izraža mnenja uredništva. To pa je najbrž prvi komentar, ki ne nujno izraža mnenja avtorja samega.
Novinar
