Ko je v zadnjih letih svojega obstoja studio Fox bolj ali manj »uničeval« skoraj vsako svojo franšizo, so trpele tudi ideje in želje ustvarjalcev v svetu Osmega potnika. No, bolj ali manj enega človeka. Ridley Scott se je pred desetimi leti vrnil v svet, ki ga je pričel leta 1979, s filmom Prometej, ki so mu pripisovali kritike na račun bebcev v obliki glavnih likov in pomanjkanje ksenomorfov, čeprav se je zdel več kot dobrodošla razširitev franšize in znanstvenofantastičnega žanra.
Nadaljevanje je šlo v pozabo, za njim pa Fox, ki ga je kupil Disney – nastal je 20th Century Studios. In strah, da bodo vse te franšize pozabljene, je bil zaman. Denar mora krožiti, pravi veliki konglomerat in se pri tem na veselje oboževalcev vsaj ne požvižga na temelje teh kupljenih franšiz, če že svojim koplje vse globlje grobove. Letos sta bila Kraljestvo planeta opic in Prvo znamenje dober znak, da še obstaja spoštovanje do klasik in predhodnikov. Včasih je tega še preveč.
Fede Alvarez je Osmega potnika obudil od mrtvih
Ampak ti franšizi nista Osmi potnik, ki je pred štirimi desetletji s prvima filmoma spisal najboljšo kombinacijo po pečenih jajcih in slanini. V vsem tem kaosu se je Ridley Scott raje distanciral na mesto producenta in režiserski stolček prepustil venezuelskemu mojstru groze Fedeju Alvarezu, ki je navdušil s filmoma Zlobni mrtveci (Evil Dead, 2013) in Ne dihaj! (Don’t Breathe, 2016). Zdelo se je, da je pravi izbor za franšizo, ki so jo oboževalci krvavo želeli videti ponovno zagnano v vesolje. In ko je premiero doživel napovednik, ki je spominjal na priljubljeno igro Alien: Isolation so šla pričakovanja visoko pod nebo, z njegovimi besedami, da je film ustvarjal kot oboževalec za oboževalce, pa direktno v vesolje, tja, kjer te nihče ne sliši kričati.
Osmi potnik: Romul se uvršča med prvi in drugi del
Osmi potnik: Romul se časovno uvršča približno dvajset let po prvem filmu v franšizi, ko je Ellen Ripley s krova tovorne ladje USCSS Nostromo odpihnila ksenomorfa in se odjavila v krio spanje, torej 37 let pred dogodki filma Osmi potnik 2, ko je ponovno najdena. In z navdihom prvih prizorov se tudi v Romulu zazremo v temačnost vesolja, ki ga tu in tam prekine belina oddaljenih zvezd. Iz morja razbitin, na katerih je moč razbrati ime prej omenjenega Nostroma, potegnejo organsko gmoto, ki je nič drugega kot ksenommorf. Vso to začetno tišino ambientalno dopolnjuje glasbena podlaga Benjamina Wallfischa s primesmi Goldsmitha in Hornerja.
Če se nam zdi, da bo film posegal v preteklost franšize, imamo še kako prav. Nenazadnje je ustvarjen s strani oboževalca, ki je Scottu že pred desetletjem ponudil svojo idejo, zdaj pa jo je skupaj z njim tudi nadgradil. In ko Alvarez stvari vzame v svoje roke, je Osmi potnik: Romul pri najboljših trenutkih celotne filmske serije.
Eden od takih trenutkov je v uvodnem delu filma, ko na rudarski koloniji zvezde Jackson spoznamo mlado Rain Carradine (Cailee Spaeny) in njenega brata Andyja (David Jonsson), sicer omejeno delujočega androida, ki ga je ustvaril njen pokojni oče. Ko v kapitalistični grozljivki, kjer ne vidi sončnih žarkov, diha strupen zrak, se boji bolezni in življenje predaja konglomeratu Weyland-Yutani – ja, tisti WY –, sprejme vabilo svojega bivšega fanta Tylerja (Archie Renaux) za obisk zapuščene vesoljske ladje, ki bdi v vesolju nad kolonijo. Ta ima v sebi kriogenične module, ki bi jim pomagali pobegniti izpod jarma korporacije, za katero gledalec ve, da nima dobrih namenov za navadnega človeka.
Mlada igralska zasedba izvrstno opravi svoje delo
V velikih prizorih kolonije je jasno, da se ekipa na čelu z režiserjem zaveda moči praktičnih učinkov, igre svetlobe in silhuet. Gledalcem je ponujeno tisto, česar v franšizi do tega trenutka še nismo videli, vsaj kar se prvotnih prizorov tiče. Tu prednjači zavedanje, da Fede Alvarez poustvarja tematiko svojih predhodnih filmov, kjer se želi mladenka distancirati od poznanega z željo po rehabilitaciji (Zlobni mrtveci) ali prekinitvi družinske zlorabe (Ne dihaj!). Pot do tja pa je grozljiva. Nenavadna vez med Rain in Andyjem hitro razložena, a precej logična – nič manj in nič bolj od vezi v preteklih filmih serije. Tu je kar nekoliko razžalostila novica, da Romul verjetno ne bo prejel knjižne različice, ki je krasila vsakega od filmov do zdaj.
Ker sta v obeh vlogah Cailee Spaeny, letos odlična v filmih Priscilla in Državljanska vojna, in David Jonsson, fantastičen v Rye Lane in seriji Industrija, je vse bistveno lažje. Podobno je s preostankom igralske zasedbe, ki je najmlajša v vseh sedmih filmih – devetih, če si upamo dodati AVP filme. Archie Renaux (Senca in kost) je Rainin bivši fant Tyler, njegova mlajša sestra Kay je Isabela Merced (Neskončen stolp želv), njun sitni bratranec Bjorn je Spike Fearn (Povej mi vse), ki se mu pridruži še Aileen Wu v vlogi njegove punce Navarro.
Šesterica se odpravi v vesolje s plovilom Corbelan. Ime plovila je preko romana Nostromo Josepha Conrada povezano s preostalimi v franšizi – Nostromo, Sulaco, Patna in Sephora. Predanost podrobnostim s strani Alvareza in kinematografa Gala Olivaresa je jasna v prizoru, ko Rain prvič zagleda Sonce, si z roko prekrije blišč, sence prstov na njenem obrazu izrišejo obliko parazitskega nezemljana, njena pa podobo ksenomorfa na steni v ozadju. Vse to v ospredje porine resnična scenografija, ki nas nostalgično-futuristično spominja na vse tisto iz obeh filmov sredi osemdesetih, tako okolica kot pripomočki.
Renesansa, plovilo in simbol obujene franšize
Hitro spoznajo, da je zapuščeno plovilo Renesansa pravzaprav raziskovalna postaja, razdeljena v dva dela – Romul in Rem. Ker se lahko Andy kot android pogovarja z ladjo, je zato ključen za nalogo, čeprav skuša film hitro pojasniti trenja v povezavi z Bjornom, ki androide krivi za smrt staršev. Tako se Tyler, Bjorn in Andy vkrcajo na ladjo. Čeprav hitro najdejo hibernacijske komore, te nimajo dovolj goriva za večletno pot do planeta Yvaga, ki je njihov končni cilj. V nadaljevanju iskanja naletijo na del ladje, ki je razdejan in uničen. Brez obzira po odkritem in z željo po čimprejšnjem odhodu najdejo še delujočo krionsko shrambo, v nabiranju goriva pa ponesreči in nevede prebudijo zamrznjene primerke in se zaklenejo v prostor.
Rain in Navarro jim odhitita na pomoč, ko mladeniče v shrambi napadejo parazitska bitja, ki si nadvse želijo objeti obraz svoje žrtve in vanjo položiti seme ksenomorfa. Andy ima v svoji preprosti zasnovi le eno nalogo, da varuje Rain in ji stoji ob strani. Ker pa mu to ne omogoča dovolj visokih pooblastil na krovu, mu Rain vstavi čip nedelujočega androida v bližini. Njegova naloga se spremeni ravno v času, ko enega izmed članov posadke uspešno parazitira nezemljanski morilski stroj – Andyjeva naloga je zdaj služiti podjetju Weyland-Yutani. Kako bodo preživeli in kaj bodo pripravljeni storiti za preživetje?
Z nadaljnjim opisovanjem zgodbe bi posegel v močne kvarnike in v vse tisto, kar napovedniki niso razkrili. Pri tem je vredno poudariti režiserjeve besede, da napovedniki ne pokažejo veliko. Fede Alvarez je presenetljivo uspešno povezal celotno franšizo od začetka do konca, od Osmega potnika do Prometeja in širše do videoiger, stripov, opuščenih konceptnih idej in knjig. Seveda pa bo spuščanje v podrobnosti filma prineslo nova vprašanja, na katera odgovorov ŠE nimamo. Imamo pa zanimiv odgovor na praktične efekte ksenomorfov in drugih bitij v filmu. Alvarez je imel jasno vizijo in delo ponudil tistim, ki so s tem seznanjeni – pri filmu je sodelovala številčna ekipa, ki je ustvarjala Osmi potnik 2.
Je bilo vse to potrebno?
Da pa je včasih nujno počiti nekaj balonov, da nas ne odnese previsoko, je treba z lupo pokazati na nekaj nevšečnih trenutkov. V vsej tej poplavi kvalitetne kinematografije, praktičnih učinkov in prepričljivih igralskih predstavah pa je moč najti nekaj majcenih težav, ki pa nimajo nobene povezave s samo zgodbo. Ljubitelji franšize bodo seveda lažje prepoznali tiste poklone predhodnikom, med katerimi je en povsem nepotreben in bi znal povzročiti nekaj zavijanja z očmi, drugi pa v povsem praktičnem filmu v svojem orkanu posebnih orkanov žal (ŽAL!) klavrno pade pred uspehom. Čeprav zanimiv nostalgičen dodatek, bi se o njem pogovarjali drugače, če večkratna filmska težava ne bi bila tako parajoča in iskreno rečeno nepotrebna.
Če se je letošnji hit Deadpool in Wolverine zanašal na reference in bi z njihovo odsotnostjo razpadel na prafaktorje, je situacija pri Romulu drugačna. Reference so vidne, nekatere bolj in druge manj, a opazne so. In morda je o referencah težko razpravljati, če gre za nadaljevanje filma, istočasno pa je od prvih filmov minilo že približno štirideset let. Ena takih je uporaba pametnih pulznih pušk iz Cameronovega Osmega potnika 2. Na srečo pa je Osmi potnik: Romul najboljši, ko orje svojo ledino.
Romul je najboljši, ko ustvarja svojo pot
Med najboljšimi elementi filma so poleg vizualnih prizorov doslej nevidene staze metamorfoze ksenomorfa, ki po prvem filmu najbolj spominjajo na nočne more H. R. Gigerja. Uporaba gravitacije prinaša enega najbolj zanimivih prizorov v franšizi, prizori s tako imenovanimi »face-huggerji« pa še najbolj spominjajo na Alvarezov Ne dihaj!
Če je bil najslabši del Osmega potnika: Ponovna vstaja (Alien: Resurrection, 1997) njegov zaključek, je tukaj zgodba drugačna in doda mitologiji, ki se je vzpostavljala od prvega filma pa vse od Davidovih poskusov v Zavezi pred sedmimi leti. Verjetno se s tem ne bodo strinjali vsi, saj se prav hitro zazdi, da so klasični ksenomorfi v poznani obliki potisnjeni v ozadje, a pri tem je vredno okarati oboževalce prav teiste franšize. Ko je v kina prispel Prometej, je največ kritik letelo na račun novitet in pomanjkanje klasičnega Osmega potnika. In ko je v kinih Osmi potnik: Romul, naj bi jih imel ta premalo. In če je po Prometeju nastal nepotreben Osmi potnik: Zaveza, se lahko vprašamo, kaj sledi Romulu.
Osmi potnik: Romul doseže najboljše trenutke obeh mojstrovin
Osmi potnik: Romul je najboljši film franšize po letu 1986. Ustvarili so mešanico prvega in drugega filma, ki sta preprosto nedosegljiva že iz vidika nostalgije. Cilje, ki jih je skušal film doseči, je dosegel in še malo čez. Z napetim dogajanjem, vizualno in zvočno perfekcijo, prepričljivimi igralskimi predstavami, najbolj gnusnimi trenutki franšize in dodajanjem k mitologiji slednje se je utrdil na tretjem mestu najboljših filmov v svetu Osmega potnika. Ali pa na drugem, če si prvega delita prej omenjeni mojstrovini. Fede Alvarez je ustvaril film, s katerim pravi, da še ni konec igre za Osmega potnika. Zgodba se šele začenja.
Urednik portala Student.si
