Tri dni sem bila na poti. “Mini potovanjce”, da, a zelo prijetno. In pomembno zame, pomembno na osebni ravni. Na letališču v Pragi dolge ure čakala vezo za Vilnius, Litvo. Kava – 7 evrov! In potem končno let naprej, in tam – sivina in megla.
“Veš, Nina … danes je 28. dan, odkar tu v Vilniusu ni posijal niti en sam sončni žarek,” mi pove Žiga; v njegovem glasu je čutiti, da bi bil sonca vesel. “Robert, hrvaški lektor, šteje …”
A kljub temu – elan. Tudi tisti, povezan z našo materinščino!
Z Žigo namreč sediva za podolgovato leseno mizo katedre Slovanske filologije na Filološki univerzi v Vilniusu; na obeh straneh police, natrpane s knjigami – med njimi uzrem Sovin Leksikon, Slovenski pravopis, Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pa Toporišiča, Jožeta Udoviča; Oko in senca. Ter Butalce … Za vrati kup slovenskih časopisov.
Žiga Rangus je eden od številnih lektorjev slovenskega jezika, ki so razpršeni po vsem svetu. Od Litve do Japonske. “Smo sodelavci Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, ki deluje v okviru Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.”
Prav ta oddelek je “kriv”, da sem potovala v Litvo, med študente slovenščine; kot pisateljica sem bila vključena v njegov projekt Svetovni dnevi slovenske literature, ki si želi z literaturo zgraditi most med različnimi narodi in kulturami ter tako omogočiti “živo življenje literature”, pristni stik. Projekt je na 50 univerz po svetu popeljal 40 slovenskih literatov.
Mojega prvega večera s študenti slovenščine in prijatelji literature se drži pridih artizma (“za hec” se oblečem v poseben “pravljični kostum” v turkizni barvi in malo vzneseno “nastopam”), dopoldne naslednji dan se vključim v predavanja in se imenitno počutim, kot tudi zvečer, ko se v eni izmed predavalnic na univerzi, zgrajeni v 16. stoletju, prepustim melodiji moje lastne proze – v litovščini.
V okviru 10 let stare katedre se odvija študij češčine, srbščine, litovske filologije, hrvaškega jezika. Turščine. Ter – slovenščine; prvi štiriletni študijski program našega jezika se je v Vilniusu pričel leta 2000, na pobudo nekakšne “mame” slovenskega lektorata, dr. Jelene Konickaje. “Želela sem si spoznati nekaj novega, iti v tujino, in leta 1993 sem se tako udeležila seminarja slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani. O Sloveniji sem vedela le, da je v njeni bližini modri, sončni Jadran …” Jeleno je Ljubljana nekako spominjala na Vilnius, pri nas se je dobro počutila. “Že oktobra istega leta sem pričela s študijem … in ni minilo dolgo časa, ko sem imela prvi izpit – glasoslovje in zvrstnost. Pri Toporišiču.” Čez leto dni je “svojim” predlagala, da bi slovenščino uvedli kot izbirni predmet. “Tedaj ni o Sloveniji nihče nič vedel!” A prišli so prvi študentje, “s polonistike …” Zanimanje je raslo; Evropa je bila Litvancem vse bližja in, poudari Jelena: “Litva se je Evropi pridružila na isti dan kot Slovenija.”
Pa me zanima, kako je Žiga, po izobrazbi slovenist, po srcu ljubitelj gorništva in gorskega kolesarjenja, “zašel” v Vilnius … “Z avtom,” se namuzne. “Ko sem končal fakulteto, sem eno leto učil slovenščino na dveh osnovnih šolah in ves čas sodeloval s Centrom za slovenščino … Spremljal sem razpise in tako februarja lani v Delu prebral, da na Centru potrebujejo štiri nove lektorje. V igri so bili Pariz, Bruselj, Bukarešta. In…Vilnius.” Intelektualni izziv? “Absolutno. Doma, v Sloveniji, sem poučeval osnovnošolske otroke, tu pa delam s študenti, katerih znanje je odlično in na predavanja se je treba zelo dobro pripraviti.”
In kako poteka tvoje delo na fakulteti?
“Na slovenistiki je 12 študentov; jaz predavam slovenski jezik (lektorske vaje) – gre predvsem za konverzacijo. Pogovarjamo se o sodobnih temah, študentom pripravim besedila, predvsem publicistična. Poleg tega poučujem predmet Slovenska zgodovina in kultura, v okviru katerega študenti spoznavajo najpomembnejše utrinke iz slovenske kulture in zgodovine; pogledamo si tudi kakšen slovenski film. Ter, jasno, predavanje iz književnosti; ukvarjamo se s književnimi obdobji ter spoznavamo najpomembnejše avtorje in njihova dela.”
Štiriletni študij slovenščine v Vilniusu obsega pisan predmetnik; precej je praktično sporazumevalne konverzacije, sledijo pa teorija jezika, leposlovje, kultura, zgodovina, zgodovina jezika in narečjeslovje. Študentje vsako leto pišejo t.i. letne naloge, ki nosijo naslove, kot so npr. Primerjava slovenskih in litovskih frazemov z imeni živali, Slovenščina in litovščina na spletu, Roman Evalda Flisarja kot roman potovanja, …
Do zdaj je v Vilniusu diplomo iz slovenščine opravilo 13 mladih. Zaposlili so se kot prevajalci, v turizmu ali pa v podjetjih, ki sodelujejo s Slovenijo.
Študentka Miegle, ki še ni obiskala Slovenije, tako pravi: “Za prihodnost imam načrte in upam, da bodo nekako povezani s Slovenijo. Rada bi povezala svojo prihodnost z organiziranjem kulturnih projektov.” Na začetku svojega študija je o Sloveniji vedela bolj malo, pritegnila jo je “majhnost” našega jezika: “Možnosti za učenje in študij velikih svetovnih jezikov je veliko, jezike manjših držav pa je pri nas težje študirati.” Artur, njen kolega, pa na moje vprašanje o fascinaciji z jezikom kot motivu študija odgovori: “Stvari, ki me najbolj fascinirata pri slovenščini kot jeziku, sta nedvomno njena melodičnost ter pesniškost in intimnost njene dvojine.” Simpatično še pove, da “upa, da bo njegova povezava s Slovenijo vedno močnejša, ker vse kaže na to.”
Nina Kokelj
