Življenjski poklon ikoni
Dokumentarec se osredotoča na več ključnih trenutkov v njenem življenju. Odraščala je v obdobju največjih družbenih nemirov in političnih sprememb v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, kar je močno vplivalo na njeno glasbeno udejstvovanje in aktivistično pot. Film spremlja njen odmeven hiter vzpon na glasbeni zemljevid v 60. letih, opisuje njeno zapleteno zasebno življenje, kot tudi odmevna sodelovanja in pomembna tako umetniška, kot intimna razmerja, med njimi tisto z Bobom Dylanom. Zelo težaven in hkrati zanimiv odnos je imela s svojo družino, bili so zelo povezani, morda celo preveč. Spoznamo pomembne osebe, ki so zaznamovale njeno življenje, v vsakem obdobju je to nekdo drug.
Poseben poudarek je namenjen njenim neštetim koncertom in protestom, kjer je s svojo glasbo podpirala gibanja za človekove pravice, mir in socialno pravičnost. Joan Baez je znana po svojih neomajnih stališčih in pogumu, da se postavi za tisto, kar verjame. Dokumentarec prikazuje tudi njene osebne izzive, vključno z bojem za duševno zdravje in iskanjem ravnovesja med javnim življenjem in zasebnostjo.
Začnemo v udobju njenega na videz idealnega ameriškega doma, polnega intelektualnega navdiha, nadaljujemo v sklopu njene zaključne turneje po ameriških mestih v letu 2019. Večna samotarka, nam po tihem pove, da se je z leti naučila biti sama. Z demoni se je spopadala vse življenje, še danes jim ni odvzeta.
Režijski trio z občutkom za podrobnosti
Režijsko taktirko so prevzele Miri Navasky, Maeve O’Boyle in Karen O’Connor, ki že več kot dvajset let ustvarjajo dokumentarce, v katerih raziskujejo kompleksna družbena vprašanja – od transseksualnih otrok in duševno bolnih zapornikov do globalnega segrevanja in pravice do splava. S filmom o Joan Baez se prvič lotevajo biografskega filma.
Kombinacija arhivskih posnetkov, intervjujev in redko videnih osebnih trenutkov pevke ustvari celovit in poglobljen portret v resnici zelo zapletene in kompleksne osebnosti po imenu Joan Baez. Arhivski posnetki so dinamični. Posebej udarna je tudi glasba, ki vključuje nekatere največje uspešnice pevke tako v »live« kot demo verzijah.
Tudi vizualno je dokumentarni portret izjemno privlačen. Arhivski posnetki, skupaj z fotografskimi podobami, dokumenti in novo posnetimi intervjuji ustvarijo bogato in tekstuirano pripoved. Ta nam v fragmentih dovoli vstop v pevkino zelo osebno sfero, vendar številna naslovljena vrata in področja ostanejo le po malem dotaknjena. Kamera ujame zelo intimne trenutke, tako na odru, kot zunaj njega, kar omogoči globljo bližino gledalca z dogajanjem na filmskem platnu.
Pogum
Poleg orisa njenega zelo turbolentnega glasbenega popotovanja in aktivističnega delovanja se zdi, da je glavna odlika filma ravno naslovitev tudi zelo zapletenega in bolečega osebnega življenja pevke. Po malem se dotakne demonov iz otroštva in duševnih težav, ki jo spremljajo skozi vse življenje. Surovo nam predstavi fragmente iz njenega življenja, ki se tekom filma povežejo. Zelo neposredno iskreno nam ponudi vpogled v tiste delce, ki jih ima razrešene.
Ne zdi se, da bi dramatizirala in res odmeri količino in težo, kot jo sama občuti. Ne lepotiči in pretirava po nepotrebnem. Razbija tabuje o duševnih težavah in nam da vedeti, da z njim ni prizaneseno nobenemu. Niti svetovni glasbeni zvezdi.
Kam naprej
Zdi se, da se je Joan kdaj pa kdaj, tudi raje ukvarjala s svetovnimi problemi kot s svojimi, da bi prikrila vse osebne tegobe. Eksistencialne krize pa so se poglobile, ko velikih težav ni bilo več. Večna spirala ponavljajočih se travm.
Dokumentarec nas opomni na moč glasbe in poguma, da se zavzamemo za to, v kar verjamemo. Režiserke so ustvarila delo, ki je vredno ogleda tako za dolgoletne oboževalce kot za tiste, ki šele spoznavajo to legendarno umetnico. Pogumni nastavki, ki so dobri realizirani. Joan Baez ostaja navdih za prihodnje generacije, njen glas in sporočilo pa odmevata še dolgo po tem, ko se projekcija na filmskem platnu pod zvezdami izključi.
Novinar