Ko je leta 2018 John Krasinski v kina poslal svoj film Tiho mesto si verjetno ni mislil, da bo ustvaril novo franšizo. Ampak Hollywood to preprosto obožuje in Tiho mesto je bila pošastna grozljivka dovolj sveža, da je to lahko postala. Nadaljevanje, na ravni predhodnika, je bilo tudi dovolj uspešno, da zdaj že lahko govorimo o franšizi. In če je nadaljevanje samo namignilo na začetek apokalipse, je bilo to premalo. Zdaj se predzgodba Tiho mesto: Prvi dan podaja v trenutek, ko se je vse začelo, in se s tem izogni težavam prvih dveh filmov.
Tiho mesto, predzgodba kot pravo nadaljevanje
Krasinski je tokrat le pomagal pri zgodbi, režijo in scenarij pa je prevzel Michael Sarnoski, ki nam je v tem desetletju predstavil film Pig z Nicholasom Cageom v glavni vlogi. In prav ta film je bil razlog, da ga je Krasinski povabil k sodelovanju – prava odločitev.
Zgodba je precej preprosta, lahko bi rekli, da gre za bistveno nadgradnjo in razširitev nekajminutnega prizora na začetku drugega dela. Spoznamo rakavo bolnico Sam (Lupita Nyong’o), ki s svojim terapevtskim mačkonom, ime mu je Frodo, in preostalimi člani hospica obišče New York z željo po kosu pice iz Patsy’s, ki jo je obiskovala z očetom, zdaj pa je to verjetno njena zadnja priložnost. Ob obisku lutkovne predstave so poklicani nazaj zaradi neznane situacije v mestu, a je žal prepozno. Z neba začnejo padati kvazi meteorji, ki v sebi nosijo smrtnosna bitja– začne se apokalipsa Tihega mesta.
Film, ki so ga naučile napake predhodnikov
Z željo po zadnjemu kosu pice se odpravi na pot sredi apokalipse in tu se film premeteno izogne težavam predhodnikov. Če smo se v prvem spraševali, zakaj preprosto ne živijo ob slapu, zdaj takih vprašanj ni. Edino večje vprašanje filma, ki je pravzaprav tudi bistveno, je gledalčevo prepričanje, da bi oseba na simbolični smrtni postelji žrtvovala svoje življenje za kos pice, ki jo spomni na očeta. Ker je ta oseba izvrstna igralka Lupita Nyong’o, se nam za to ni treba bati. Marsikdo bo še dodatno obremenjen z vprašanjem, če se bo kaj zgodilo mačku, ki se skladno z imenom odpravi na nekaj svojih pustolovščin.
Začetni kaos apokalipse je tisto, kar so mnogi apokaliptični filmi pametno uporabili v svojo korist, nato pa se nekoliko izpeli. Tiho mesto: Prvi dan tu naredi še eno pametno potezo. To je lik Erica (Joseph Quinn iz Stranger Things), ki je v New Yorku kot študent prave, a v osnovi iz Anglije, torej daleč od doma. V ospredju imamo glavna protagonista, ki ne moreta izgubiti ničesar, kar pa ne pomeni, da se ne bojita za svoji življenji in še bolj angelov smrti, kot je bitja poimenovala franšiza. Za poznavalce franšize je sicer jasno, da likov ne čaka sanjski konec, kar pa ne pomeni, da v svojih skupnih trenutkih ne bosta našla zatočišča in miru. In prav tu blesti film, saj vsebuje dve čudoviti igralski predstavi, ki si ju bodo gledalci zapomnili. No, tri, če štejemo mačka.
Tiho mesto kot melanholičen prikaz adrenalinske apokalipse angelov smrti
Da bi film o začetku apokalipse z adrenalinsko nabitimi bitji opisali kot melanholičen, se je zdelo neverjetno. Vloga spominov, minljivosti, glasbe in medsebojnih vezi je izvrstno izpeljana in predstavljana, pri čemer se zdi izbira scenarista in režiserja več kot prava. Lahko bi rekli, da gre za najboljši film v franšizi Tiho mesto.
Tiho mesto: Prvi dan se spretno izogne težavam predhodnikov, predstavi tisto, kar so oboževalci želeli, in nadgradi zgodbo z dvema izvrstnima igralskima predstavama. Tiho mesto se nadaljuje na visoki ravni in jasno je, da lahko govorimo o »grozljivkah«, ki z novimi filmi ne pozabijo na kvaliteto in srhljivo atmosfero.
Urednik portala Student.si
