Pred nekaj dnevi smo se spominjali 42. obletnice konca falklandske vojne. Redko poseljeni Falklandski otoki, stotine kilometrov od obale Južne Amerike, so 74 dni spomladi leta 1982 prevladovali na naslovnicah vseh glavnih časopisov. Pri nas gre morda za nekoliko pozabljen konflikt na drugem koncu sveta, a vendar je izjemno pomembno vplival na razplet geopolitike. Zmaga vojske Združenega kraljestva na oddaljenih Malvinih je pomembno utrdila ostanke moči umirajočega britanskega imperija, omogočila večno slavo britanski premierki Margaret Thatcher, hkrati pa do neke mere tudi potrdila moč Evrope v hladni vojni.
Britanska oblast nad oddaljenim otočjem
Falklandski otoki so arhipelag v južnem Atlantskem oceanu, skoraj 13.000 kilometrov oddaljen od Združenega kraljestva. Do vojaškega spopada z Argentino je šlo za eno izmed bolj obskurnih čezmorskih ozemelj Združenega kraljestva, kjer je živela skupnost le 1.800 ljudi, od katerih je bila večina britanskega porekla. Skoraj vsi prebivalci, z izjemo nekaj malega vojakov, so se ukvarjali z vzrejo drobnice.
Prisotnost Velike Britanije na Falklandskih otokih sega v leto 1690, ko je kapitan John Strong prvi zabeležil izkrcanje na nenaseljenih otokih. Britanci so otočje naselili sredi 18. stoletja, vendar so ga približno desetletje pozneje opustili in območje zapustili Špancem. Na novo neodvisna Argentina je na otočje prišla leta 1820 in ga nemudoma zahtevala. Svojo oblast so skušali utrditi z argumentom, da je otoke Argentina podedovala od španske krone na začetku stoletja.
Zakaj je sploh prišlo do konflikta?
Britanci Falklandskih otokov, kot vseh svojih kolonij, niso imeli namena predati na novo neodvisnim državam. Zato so že leta 1833 iz otočja izgnali argentinske uradnike in ga ponovno priključili imperiju. Pri tem so uživali tudi močno podporo Združenih držav, ki so bile z Argentino v sporu zaradi lova na kite in tjulnje ob obali Južne Amerike. Falklandski otoki so tako uradno postali britanska kolonija.
Britanska oblast naj bi prebivalce otokov celo želela prepričati, naj se priključijo Argentini, ker so to oddaljeno otočje smatrali za preveč neuporabno. Sporazum iz leta 1968, ki je zagotavljal, da bodo imeli otočani zadnjo besedo pri svoji suverenosti, je nekoliko oviral ta prizadevanja. Tudi predlagana pogodba o povratnem zakupu, po kateri bi Falklandi ostali pod britansko upravo, priznavali pa bi suverenost Argentine, je na koncu propadla zaradi napetosti v Argentini.
Spomnimo, da je konec 70. in v začetku 80. let v Argentini vladala vojaška hunta, ki je bila odgovorna za usmrtitve ali izginotje več tisoč ljudi. Leto 1982 je bilo šesto leto vojaške diktature. Vojaška hunta je potrebovala dogodek, ki bi poenotil Argentince in odvrnil pozornost od slabe notranjepolitične situacije. Argentinska oblast je zato pozornost usmerila proti Falklandskim otokom, ki so tako v psihi Argentincev kot Britancev postali točka enotnosti in patriotizma.
Dolgotrajne napetosti med obema narodoma so vrhunec dosegle 19. marca 1982, ko so argentinski delavci dvignili zastavo svoje države na zapuščeni kitolovski postaji na še bolj oddaljenem otoku Južna Georgia, takrat enem od Falklandskih otokov. Dva tedna kasneje, 2. aprila, so argentinske sile vdrle v pristanišče Leith v Južni Georgii in zavzele ključne britanske postojanke.
Odgovor britanske krone
Dogodek 2. aprila je bil kot nalašč za premierko Margaret Thatcher, ki se ji je stolček vse bolj majal zaradi izjemno slabe ekonomske situacije v Združenem kraljestvu. V pravem trenutku je pritisnila na patriotska čustva Britancev in jih prepričala, da je vojna nujno potrebna. Tri dni po začetku vojne, se je z vojaškimi operacijami strinjalo kar 88 odstotkov vprašanih Britancev.
Ko so britanske čete konec aprila prispele na Falklande, so se vključile v vrsto pomorskih in zračnih bitk ter uspešno izčrpale argentinsko premoč v zraku, kljub napovedi ameriške mornarice, da bo ponovno zavzetje otokov vojaško nemogoče.
General Belgrano
2. maja se je morda zgodil najbolj kontroverzen dogodek te vojne. Podmornica kraljeve mornarice Conqueror je potopila argentinsko bojno križarko General Belgrano. Dogodek je izjemno kontroverzen, ker so ladjo potopili po tem, ko je že izstopila iz območja britanske blokade, ki se je raztezala 200 navtičnih milj okoli otočja. Zdi se torej, da ni predstavljala neposredne grožnje, obenem pa sta obe strani priznali, da je bil cel južni Atlantik de facto operativno vojno območje. Nedavne raziskave prav tako kažejo, da Belgrano ni bil povsem nedolžen, saj naj bi bila ladja aktivno vpletena v nekatere vojne operacije.
Pri potopitvi ladje je življenje izgubilo kar 323 argentinskih članov posadke. Takratni kritiki so Thatcherjevo obtožili, da je ukazala napad kot namerno dejanje provokacije, namenjeno stopnjevanju konflikta in uničenju upanja na diplomatsko rešitev. Javno mnenje še danes ostaja močno razdeljeno, zelo zanimivo pa je mnenje enega izmed preživelih. Ruben Volpe, topničar z Belgrana, pravi, da je šlo za legitimno dejanje, s katerim so Britanci izkazali premoč svoje mornarice.
Britanska zmaga
21. maja so se britanski komandosi izkrcali na otoke. Po nekaj tednih hudih bojev in dodatnih žrtev so se Argentinci predali, 74 dnevni spopad pa se je končal 14. junija. Med vojno je umrlo 649 argentinskih in 255 britanskih vojakov, življenje pa so izgubili tudi trije otočani. Britanci so zajeli tudi 11.000 argentinskih vojnih ujetnikov.
Po ponižujočem porazu na Falklandih je argentinska vojaška hunta hitro padla z oblasti, državljani pa so izrinili Peronistično stranko v korist novega režima. Falklandi so medtem doživeli obdobje povojnega razcveta brez primere. Britanija je otokom namenila več denarja kot kadarkoli prej. Poleg tega pa je otočanom podelila polno britansko državljanstvo in ponudila neodvisnost »v vseh zadevah, razen zunanje politike in obrambe«. Leta 2013 so se prebivalci v veliki večini odločili, da ostanejo britansko čezmorsko ozemlje, pri čemer so le trije od približno 1500 volivcev glasovali proti.
Novinar