Kitajski predsednik Xi Jinping praznuje 70 let. Njegovo življenje je že od rojstva prežeto z ideologijo kitajskega komunizma in maozima. Danes je gotovo ena izmed prvih asociacij, ko slišimo besedo Kitajska, toda njegovo življenje in politična pot do samega vrha kitajske komunistične partije nista potekala brez zapletov. Njegov vzpon pa še zdaleč ni bil samoumeven. Desetletja se je prebijal do vrha, a s tako diskretnostjo, leta 2012, ko je prevzel vodenje, skoraj nihče ni vedel, kakšen šef države bo postal.
Sin revolucionarnega kmeta – pravi komunistični princ
Xi Jinping se je rodil 15. junija 1953 v Pekingu, torej le dobra tri leta po Maovem prevzemu oblasti. Njegov oče, Xi Zhongzun, je bil veteran revolucije in nekaj časa celo podpredsednik nove kitajske vlade. Torej lahko rečemo, da je današnji kitajski predsednik pravi komunistični princ oziroma kar idealni sin kitajske rdeče buržoazije.
Neglede na razpotja komunizma v različnih državah, ki so se znašla pod njegovim primežem, pa to ideologijo veže skupna lastnost – preganjanje svojih pripadnikov in najvišjih uradnikov. Izjemno sumničavi Mao je v strahu pred uporom v strankarskih vrstah ukazal čistko potencialnih tekmecev. Leta 1966 se je zgodila tako imenovana kulturna revolucija, v kateri so bili milijoni označeni za sovražnike kitajske kulture, kar je sprožilo nasilne napade po vsej državi.
Tudi Xijeva družina iz zgodnjih komunističnih čistk ni bila izvzeta. Ko je bil Xi star le 13 let, se je znašel v nekakšnem izvensodnem procesu zaradi domnevnih protirevolucionarnih teženj, proti njemu pa je pričala celo njegova lastna mama. Xijev oče je bil namreč že od leta 1962 zaprt, ker je Mao v njem verjetno videl preveliko konkurenco. V tej komunistični gonji je življenje izgubila tudi Xijeva polsestra.
Idealni plod komunistične prevzgoje
Pri petnajstih letih je bil Xi izključen iz šole, ki so jo obiskovali otroci komunistične elite in bil poslan na posebno prevzgojo, da bi ga rešili očetovih nevarnih idej. To se je očitno izkazala kot odlična poteza, saj Xi komunizma ni zavrgel ali zasovražil.
Kitajski predsednik pravi, da je prek trdega dela na različnih kmetijah komunizem še bolj vzljubil ter se želel takoj vključiti v sodelovanje znotraj partije. Vas Liangjiahe, kamor je bil mladi Xi poslan v prevzgojo, je danes postala pravo komunistično romarsko središče. Kljub njegovi zavzetosti za komunistične ideje, so mu vrata partije zaenkrat še ostala zaprta zaradi očetovega omadeževanega statusa. Končno je bil sprejet leta 1974, začel je v provinci Hebei, nato pa je kmalu začel zasedati vse višje položaje.
Xi se je v Peking vrnil po sedmih letih trde prevzgoje, ko so pekinške univerze ponovno začele delovati. Na univerzo Tsinghua je bil sprejet s posebnim statusom študenta, ki je delavec, kmet in vojak hkrati, šlo pa je za poseben študijski program, kamor so se študenti lahko vpisali zgolj na podlagi razrednega statusa in političnega delovanja. Strokovnjaki trdijo, da se leta političnega preganjanja, hude anksioznosti in strahu, še danes kažejo v njegovem stilu vladanja.
Večna zvestoba Maovemu stilu vladanja
Gotovo so politični pretresi in kaos travmatizirali vse, ki so imeli dovolj sreče, da so jih preživeli. Zato so se vodilni kitajski komunisti po Maovi smrti leta 1976 odločili, da oblast nikoli več ne sme biti skoncentrirana v eni osebi (malo ironično, se vam ne zdi?). Vzpostavili so sistem kolektivne vladavine, ki pa je trajala prav do nastopa predsednika Xija. Ta tako v podobi kot v retoriki posnema velikega ustanovitelja kitajskega komunizma. Zbral je moč, okrepil avtoriteto komunistične partije in goji kult osebnosti, kot da je to edini branik Kitajske pred ponovnim padcem v kaos.
Takega stila vladanja si ni izbral šele po nastopu na mesto predsednika. Leta 1989, ko je bil star 35 let, je bil vodja stranke v mestu Ningde v južni provinci Fujian. Takrat so se na pekinškem Trgu nebeškega miru začenjali protesti z zahtevo po večji politični svobodi. Provinca je bila sicer daleč od prestolnice, vendar naj bi si Xi skupaj z drugimi strankarskimi uradniki močno prizadeval zajeziti lokalne podpornike množičnih demonstracij, ki potekajo v Pekingu.
Morda je bil ravno ta dogodek razlog, da se je Xi skoraj izstrelil do samega vrha kitajske politike. Njegova politična pot je do leta 2008 potekala izjemno gladko in brez večjih pretresov, imenovan je bil tudi za vodjo izvedbe olimpijskih iger v Pekingu. Edina večja ovira na poti kitajskega komunizma se zdi razpad Sovjetske zveze, ravno to pa je še bolj utrdilo Xijevo prepričanje, da Kitajska potrebuje enega, močnega in odločnega voditelja. Istega leta je postal tudi podpredsednik Ljudske republike Kitajske in bil imenovan za podpredsednika Centralne vojaške komisije.
15. novembra 2012 je bil Xi izvoljen na položaj generalnega sekretarja KPK in predsednika Centralne vojaške komisije na 18. centralnem komiteju KPK. S tem je neformalno postal najvišji voditelj in prvi, ki se je rodil po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske.
Novi Mao?
Kot rečeno, njegov stil vladavine močno spominja na post-revolucionarno Kitajsko v šestdesetih letih prejšnjega stoletja z nekakšno kamuflažo bolj odprte diplomacije. Pod njegovo vladavino, ki traja že 12 let, so oblasti močno razširile cenzuro in partijski nadzor nad gospodarstvom, ustvarile razvejano mrežo internacijskih taborišč v provinci Xinjiang in bile obtožene genocida ter zlorab, vključno z množičnimi pridržanji in prisilno sterilizacijo.
Tak brutalen stil vladanja je Kitajska doživela prvič po masakru na Trgu nebeškega miru leta 1989. Odvetniki za človekove pravice so bili pridržani, zaprti ali ostali brez licenc, nevladne organizacije so bile zaprte, medijska cenzura je postala izjemno poostrena, določeni liberalni novinarji in aktivisti pa zaprti ali utišani.
Xijev strah pred razpadom stranke in propadom njene vladavine se kaže tudi v prizadevanju za popoln nadzor nad vsem, od osebnih življenj posameznikov do kitajskih velikanskih podjetij. Med Xijevo vladavino je partija posegla v zasebni sektor in družinska življenja na načine, ki jih ni bilo od začetka obdobja »reform in odpiranja« pod Deng Xiaopingom leta 1978. Med drugim so se vmešali tudi v to, koliko časa lahko posameznik na dan igra videoigre, da je še pravi kitajski komunist.
Kakšna bo Kitajska v prihodnosti?
Pod Xijem je Kitajska doživela hitro vojaško širitev v Južnokitajskem morju, dejansko prevzela nadzor nad Hongkongom in povečala grožnje Tajvanu. Tudi v njegovem že tretjem mandatu, verjetno ideologije ne bo spreminjal, čeprav se sooča z vse bolj glasno opozicijo, ki pa jo, kot pravi komunist, po hitrem postopku utiša.
Kitajsko gospodarstvo si še ni povsem opomoglo od epidemije Covid-19, naraščajo pa tudi napetosti z zahodom, predvsem zaradi groženj Tajvanu in krutega ravnanja z Urguji. Toda ne glede na vse, bodo nova politična zmagoslavja voditeljev kot je Xi, le še bolj utrdila trde težnje po zaščiti statusa quo in sistema, ki ga že skoraj 75 let vodijo »rdeči princi«, kot je Xi.
Novinar
