To so bile slavne besede, ki so zadonele skozi spodnji dom britanskega parlamenta 13. maja 1940. Malokdo pa ve, da je bil to prvi Churchillov nagovor parlamentu ob nastopu na mesto ministrskega predsednika Združenega kraljestva. Poglejmo si, zakaj so bile te besede maja 1940 še kako prelomne, njihovo ozadje in kako so spremenile tok svetovne zgodovine.
Zakaj je Winston Churchill postal premier Združenega kraljestva?
Politično ozadje tega vprašanje je zelo zapleteno in se tesno prepleta z globalno-političnimi razmerami medvojnega obdobja. Pa vendar, kako so propadla zavezništva in vojaški neuspehi privedli do vzpona na oblast enega izmed najbolj ekscentričnih in kontroverznih britanskih politikov.
Winston Churchill se je po izjemno hudi blamaži po porazu v Gallipoliju umaknil iz pretirano aktivnega sodelovanja v politiki, je pa še vedno, kljub ogorčenosti javnosti, opravljal službo prvega lorda admiralitete.
Leta 1938 je predsednik vlade Chamberlain podpisal münchenski sporazum z nacističnim voditeljem Adolfom Hitlerjem, s katerim je Sudete na Češkoslovaškem prepustil Nemčiji, a prinesel, kot je obljubil Chamberlain, »mir v našem času«. Septembra 1939 je ta mir razdrla Hitlerjeva invazija na Poljsko.
Chamberlain je Nemčiji napovedal vojno, vendar se je v naslednjih osmih mesecih izkazalo, da je slabo opremljen za zastrašujočo nalogo reševanja Evrope pred pestjo nacizma. Potem ko britanskim silam aprila 1940 ni uspelo preprečiti nemške okupacije Norveške, je Chamberlain izgubil podporo številnih članov svoje konservativne stranke. 10. maja je Hitler napadel Belgijo, Luksemburg, Nizozemsko ter Francijo. Istega dne je Chamberlain tudi uradno izgubil zaupanje spodnjega doma. Churchill, ki je bil znan po sposobnostih vojaškega vodenja, je bil namesto njega imenovan za britanskega premierja. Oblikoval je močno koalicijo in hitro pridobil podporo Britancev.
Prvi govor je Britance zadel kot strela z jasnega
13. maja je premier Churchill v svojem prvem govoru pred spodnjim domom izjavil, da »nima za ponuditi ničesar razen krvi, naporov, solz in znoja« in predstavil oris svojih drznih načrtov za britanski odpor. V prvem letu njegove administracije se je Velika Britanija sama zoperstavila nacistični Nemčiji, toda Churchill je svoji državi in svetu obljubil, da se Britanci »nikoli ne bodo predali«. In res se nikoli niso. Samo zmrazi nas lahko ob misli, kakšna bi bila Evropa danes, če se Winston Churchill ne bi tako ostro in odločno zoperstavil nacistični Nemčiji.
Je Garibaldi vplival na nastanek tega govora?
Ta udarna fraza, ki jo danes pripisujemo izključno Churchillu gotovo ni bila povsem njegova, sploh pa je takrat ni uporabil prvič. Že v govorih leta 1931 in 1939 je rad uporabljal predvsem besede kri, znoj in solze. Kje pa je zanje dobil navdih?
Ta Churchillov stavek je po vsej verjetnosti parafraza stavka, ki ga je 2. julija 1849 izrekel Giuseppe Garibaldi, ko je zbral svoje revolucionarne sile v Rimu: »Ponujam vam lakoto, žejo, prisilne pohode, boj in smrt«. Kot mladenič je Churchill razmišljal o pisanju Garibaldijeve biografije. Okoliščine, v katerih je Garibaldi naredil ta govor – ko je bila revolucionarna Rimska republika preobremenjena in je moral Garibaldi ohraniti moralo svojih čet za zelo nevaren umik skozi Apeninsko gorovje – so bile na nek način primerljive s položajem v Veliki Britaniji, ko je bila Francija preobremenjena zaradi nemške ofenzive.
Prav tako pa je na ta govor gotovo vplival tudi bivši ameriški predsednik Theodore Roosevelt, ki je v enem izmed svojih nagovorov uporabil enake besede kot Churchill z izjemo naporov. Glede na to, da je bila Churchillova mama Američanka in da je bil obseden z branjem del velikih politikov, lahko sklepamo, da je bral tudi dela predsednika Roosevelta.
Kako se je na tak nastop odzvala javnost?
Churchill gotovo ni bil najpriljubljenejša izbira večine konservativcev za Chamberlainovega naslednika. Toda njegov predlog z dne 13. maja »Da ta parlament pozdravlja oblikovanje vlade, ki predstavlja enotno in neprilagodljivo odločenost naroda, da vojno z Nemčijo vodi do zmagovitega konca,« je bil sprejet soglasno.
V številnih krogih je bil že dolgo nepriljubljen in nekateri poslanci so ignorirali ali zaničevali govore, v katerih je obsodil mirne politike predsednika vlade do Nemčije. Tudi drugi, ki so Chamberlainu nasprotovali, so se Churchilla nekoliko izogibali. Celo sam Churchill je kasneje trdil, da so ga mnogi konservativni poslanci še vedno obravnavali z rezervo in šele po svojem govoru 4. julija 1940, ko je napovedal britansko akcijo proti francoskemu ladjevju pri Mers-el-Kébirju, je čutil, da ima popolno podporo parlamenta.
Temu so sledili še številni drugi odlični govori, ki so bili po britanskih porazih v prvem letu vojne nujno potrebni za dvig morale britanskega naroda. Nemcem Velike Britanije ni nikoli uspelo zavzeti, njihovo vojno letalstvo je bilo hitro sesuto, to pa je iz Velike Britanije ustvarilo odlično platformo za nadaljnje osvobajanje Evrope, ko so se vojni pridružile še ZDA. Kako velik vpliv je imel ta govor priča tudi dejstvo, da so znamenite besede napisane tudi na bankovcu za 5 funtov, ki ga krasi Churchillov portret.
Novinar