Mesec maj je v katoliškem izročilu tradicionalno posvečen Mariji. Zato si tokrat oglejmo morda eno izmed najbolj kontroverznih romarskih središč, kjer se domnevna Marijina prikazovanja dogajajo že več kot štirideset let, niti Cerkev pa nima uradnega in jasnega odgovora nanje. Podali se bomo v (dokaj) bližnje Medžugorje v Bosni in Hercegovini, kjer so se junija 1981 začela domnevna Marijina prikazovanja, ki naj bi trajala še danes, ta kraj pa vsako leto privablja na tisoče romarjev s celega sveta.
Kaj so Marijina prikazovanja?
Najprej moramo razjasniti, kaj je pojav, ki ga Cerkev smatra za uradno prikazovanje Božje matere Marije. Marijino prikazovanje je poročanje o nadnaravnem pojavu Marije, Jezusove matere, ali niz povezanih takih prikazovanj v določenem časovnem obdobju. Ključno pri tem je, da očividci Marijo vidijo vizualno v svojem okolju.
Katoliška cerkev verjame, da je možno, da pride do resnično nadnaravnih marijanskih prikazovanj, vendar verjame tudi, da so mnoga domnevna prikazovanja izmišljena s strani vidca ali pa so posledica česa drugega kot Božjega posredovanja. Iz tega razloga ima Katoliška cerkev vzpostavljen uradni postopek ocenjevanja za ocenjevanje prijavljenih prikazovanj, ki se ga bomo dotaknili v nadaljevanju pri oceni resničnosti prikazovanj v Medžugorju.
Usodni junij 1981
24. junija 1981 je šest otrok v mestu Medžugorje v Bosni in Hercegovini staršem in župniku povedalo, da so videli prikazovanje Blažene Device Marije in da se ta prikazovanja nadaljujejo. Vas je začela počasi privabljati romarje, kljub pritiskom in nasprotovanjem oblasti.
Zelo pomembno dejstvo, ki nekako oriše ozadje tudi kasnejših kontroverz glede teh prikazovanj je predvsem aktivno prevzemanje frančiškanskih župnij v mostarski škofiji v sedemdesetih letih, ki ga je izvajala mostarska škofija. Temu so frančiškani seveda ostro nasprotovali. Marija pa naj bi otrokom jasno izrazila svojo podporo do dveh frančiškanskih patrov, ki sta bila takrat kaplana v Mostarju in jima je bil škof Pavao Žanić nekoliko nenaklonjen, kar je že v začetku privedlo do negativnega odnosa do prikazovanj v vrhu Cerkve v Bosni in Hercegovini.
Žanićev naslednik, Ratko Perić, mostarski ordinarij od leta 1993, je svoje stališče prav tako opredelil kot negativno. Med tistimi, ki pa so prikazovanjem naklonjeni, je priznani francoski mariolog René Laurentin ter tudi nekdanji papež sv. Janez Pavel II.
Odziv jugoslovanskih škofov
Leta 1984 se je škof Žanić odločil razširiti prvo komisijo za preučevanje prikazovanj in njeno članstvo razširil na petnajst: 12 duhovnikov in 3 medicinske strokovnjake. Vsega skupaj so imeli sedem srečanj. Ta, druga komisija, je svoje delo zaključila maja 1986. Enajst članov je odločilo, da so bili dogodki v Medžugorju Non constat de supernaturalitate (tj. prikazovanja niso niti odobrena niti ovržena, vendar je potrebna nadaljnja študija, da se ugotovi, ali je prisoten nadnaravni značaj). Škof je ustrezno obvestil škofovsko konferenco in Sveti sedež.
Ker so medžugorski dogodki presegli okvire lokalnega dogajanja, sta januarja 1987 kardinal Kuharić in škof Žanić na predlog Kongregacije za nauk vere izdala skupno sporočilo, v katerem sta napovedala ustanovitev tretje komisije pod po navodilih škofovske konference.
Konferenca je naročila, da se romanja v Medžugorje ne smejo organizirati. Julija je škof Žanić v njegovi škofiji prepovedal obhajanje maše vsem duhovnikom, ki so organizirali romanja ali tja prihajali in dogodkom pripisovali nadnaravni značaj, dokler komisija škofovske konference ne zaključi svoje preiskave.
Jugoslovanska škofovska konferenca je dne 10. aprila 1991 izdala tako imenovano Zadarsko izjavo, ki je od tedaj veljala za uradno izjavo najvišje Cerkvene avtoritete in velja še danes, do nadaljnjih raziskav s strani jugoslovanske škofovske pa ni prišlo zaradi izbruha vojne v Jugoslaviji, zaradi katere je razpadla tudi jugoslovanska škofovska konferenca.
Uradno stališče Cerkve
Dokler Kongregacija za nauk vere ne objavi svojih ugotovitev, še vedno velja določitev jugoslovanske škofovske konference non constat de supernaturalitate (ni določeno, ali je nadnaravnega izvora). Sveti sedež prav tako meni, da je ta odločitev še vedno veljavna in primerna.
Tradicionalno obstajajo tri možnosti glede odločitev o prikazovanjih:
- Constat de supernaturalitate (gotovo gre za nadnaravni pojav): ugotovljeno je pristno čudežno posredovanje.
- Constat de non supernaturalitate (gotovo ne gre za nadnaravni pojav): ugotovljena je nepristnost pojava, vsled pomanjkanja dokazov o čudežu oziroma doktrinalnih nesoglasij; lahko gre tudi za delovanje demona
- Non constat de non supernaturalitate (ni gotovo, če gre za nadnaravni pojav): ni ugotovljeno, ali gre ali ne gre za nadnaravni pojav; izjava se ne izreka z »da« ali »ne«, pač pa z »ne vem«; tak rezultat je odprt za nadaljnja preiskovanja.
Jasnega odgovora še vedno ni
Komisija za Medžugorje, ki jo je leta 2010 ustanovil papež Benedikt XVI. in ji je predsedoval kardinal Camillo Ruini, naj bi glasovala s 13 proti 1 za potrditev nadnaravnega izvora le prvih sedmih prikazovanj. Poleg tega so člani komisije izglasovali tudi priporočilo za odpravo prepovedi Svetega sedeža uradnih škofijskih in župnijskih romanj v Medžugorje ter za spremembo mestne župnijske cerkve svetega Jakoba v papeško svetišče pod nadzorom Svetega sedeža. Ta poteza, kot je navedla komisija, ne bi pomenila priznanja prikazovanj, ampak bi priznala vero in pastoralne potrebe romarjev, hkrati pa zagotovila ustrezno obračunavanje donacij.
Sveti sedež je nato 12. maja 2019 dovolil češčenje v Medžugorju in odobril romanja, ki jih odslej lahko uradno organizirajo tudi duhovniki in škofje. Gian Franco Svidercoschi, ki je skupaj s papežem Janezom Pavlom II. in drugimi napisal knjigo Dar in skrivnost, nakazuje, da je Cerkev razlikovala med »prikazovanji« in Medžugorjem kot mestom molitve. Prav tako pa je glede na trenutno stališče papeža Frančiška mogoče razbrati pozitiven odnos do Medžugorja kot mesta, ki dobro vpliva na duhovno dobrobit vernikov.
Novinar
