Študentki prvega letnika Dietetike na Fakulteti za zdravstvene vede v Izoli Niki Bobnar je letos uspel velik preboj v cestnem kolesarstvu. Za sezono 2024 je podpisala pogodbo s tujo kolesarsko ekipo WCC Team.
Ženska kontinentalna ekipa s sedežem v Švici nastopa na dirkah Mednarodne kolesarske zveze (UCI) po vsej Evropi. Namen ekipe je predvsem razvoj mladih kolesark in zagotavljanje optimalnih pogojev za napredek v športu. Z Niko sva se pogovarjali o novi ekipi, njenih ciljih in življenju v Centre Mondial du Cyclisme (World Cycling Center) v Aiglu, Švici.
Ravnokar si se vrnila s šesttedenskih priprav v Španiji. Je bilo naporno?
Res je. V Španiji, natančneje v mestu Denia, smo trenirale preteklih šest tednov. Tedni in dnevi so minevali zares hitro, treningi so bili precej naporni, vendar sem zadovoljna z načinom dela in trenutnim počutjem na kolesu. Vzdušje v ekipi je sproščeno in pestro, popoldanski čas smo predvsem namenile spoznavanju in team-buildingu. Proste dneve pa smo seveda izkoristile tudi za sprostitev in odkrivanje novih krajev.
Kakšni pa so prvi vtisi glede ekipe in vzdušja v njej?
V ekipi smo vse kolesarke z izjemo ene v kategoriji do 23 let, kar pomeni, da smo predvsem zelo mlada in sveža ekipa. Poleg tega nas je osem od enajstih letos prvo leto tukaj, kar seveda pomeni, da se moramo še dodobra spoznati. Seveda ni realno pričakovati, da se bomo vsak trenutek dneva popolno razumele, vendar sem zelo zadovoljna z našim sodelovanjem in nad tem, kako se razumemo na kolesu in brez njega. Sploh v Španiji smo delovali kot ena velika družina, kar je bilo lepo, bilo je tudi veliko trenutkov, ki sem jih zares cenila.
Kako si sploh prišla do prestopa v novo ekipo? Si takoj sprejela ponudbo ali je bila odločitev težka?
Preteklo sezono sem se precej angažirala in poskusila najti novo ekipo, saj sem si zares želela spremembe. Odločitev zares ni bila težka, saj sem v sebi vedela, da je to to. Spomnim se, kako sem se od sreče začela jokati, ko sem prvič prejela klic športne direktorice ekipe.
S spremembo ekipe je prišla tudi selitev v Švico. Kako bi opisala center in življenje v njem?
Z začetkom leta, torej januarja, sem se preselila v Aigle, mesto ob Genovskem jezeru. Vsi kolesarji različnih programov CMC-ja (Centre Mondial du Cyclisme op. ur.) smo nastanjeni približno 2 kilometra stran od centa, v domu, kjer ima vsak svojo sobo; kopalnice, kuhinjo in jedilnico pa si delimo. Imamo vse, kar potrebujemo. Sam center, kjer imamo opremo, ima vse potrebno za optimalen trening. Velodrom, veliko in dobro opremljeno telovadnico, laboratorij za testiranja, mehanično delavnico, zunaj pump track, bmx progo, zagotovo sem kaj še pozabila.
Letos imaš v ekipi še 10 sotekmovalk. Koliko pa je osebja, ki skrbi za vas? Kdo vse je na koncu zaslužen za rezultat kolesarke na dirki?
Kot ekipa smo relativno majhni. Torej 11 kolesark, ena športna direktorica, mehanik, fizioterapevtka in po navadi še ena dodatna oseba, ki gre na dirko kot pomoč. Osebno se mi predvsem fizioterapevtka zdi že kar razkošje, saj prej tega nisem bila vajena, ampak mi je ta dodatek všeč. Definitivno je vsak rezultat, ki ga dosežeš, po mojem mnenju nagrada vsem ljudem okoli tebe, ki ti na kakršen koli način pomagajo. Na tak način je njihovo delo poplačano, ti pa si le srečnež, ki lahko vzame češnjo na vrhu torte.
Kaj pa glede opreme in ostalih pogojev za trening?
Kar se tiče opreme dobimo dve cestni kolesi: kolo za dirke in za treninge. Kolesi se glede same opreme malo razlikujeta: kolo za dirke je lažje in ima karbonsko krmilo ter gonilko. Dobimo kolo za posamično vožnjo na čas, kolesarske, ki treniramo tudi na velodromu, dobimo tudi LOOK kolo za pisto (velodrom op. ur.). Seveda so potem še dresi in vse potrebno za različne vremenske razmere, čelada, šprintarice in športna prehrana, za katero je naš sponzor SIS. Kar se tiče vse dodatne ali rezervne opreme za kolo imamo vse na voljo v mehanični delavnici, tako da same res nimamo nobenega stroška.
Se ti zdi, da je velika razlika med tvojo preteklo, slovensko ekipo BTC City Ljubljana Scott, in letošnjo ekipo, WCC Team?
Največje spremembe opažam predvsem pri načinu treniranja in dela, komunikaciji, organizaciji in pristopu. Ker sem oseba, ki ji veliko pomenijo medsebojni odnosi, se tukaj počutim bolje. Da bi bolj natančno znala oceniti razlike, menim, da je minilo še premalo časa, da bi se mi dokončno ustvarilo mnenje. V primerjavi s prejšnjo ekipo lahko vzporednico potegnem predvsem med vsakdanjo organizacijo in razporeditvijo dela, saj nas tudi tukaj ne obravnavajo kot super zvezdnike in moramo večino opravil opraviti same. To se mi sicer zdi dobrodošlo in je lepa priprava za življenje naprej, sploh če se kateri uspe prebiti med kolesarke svetovne serije. Lepo je, ko vidiš, da zna kolesarka določene stvari narediti sama in da ne čaka, kako bodo vse postorili drugi okoli nje.
Je tudi vsakdan tu drugačen kot doma, glede na to, da je vse posvečeno treningu in optimalni pripravi kolesark? Kako izgleda običajen dan?
Iskreno sem v Švici preživela šele dober teden dni (smeh), kar je premalo, da bi znala oceniti, koliko se dejansko vsakodnevno življenje razlikuje od tistega doma. Je pa res, da imamo poleg treningov na kolesu in v telovadnici tudi treninge tehnike v popoldanskem času, enkrat do dvakrat tedensko imamo ekipne sestanke s športno direktorico in podobne stvari. Prvi teden je bil sicer namenjen predvsem administrativnim zadevam. Hm, glede običajnega dneva pa… zjutraj zajtrk, pot z mestnim kolesom do centra, kjer kolo zamenjaš za cestnega. Sledi trening, po treningu kosilo. V popoldanskem času imamo ali trening tehnike ali sestanke oziroma druga različna izobraževanja in možnost masaže. V primeru dneva, ko imamo zjutraj trening moči pa v popoldanskem času sledi še trening na kolesu.
Ekipa ti poleg cestnih dirk omogoča tudi trening in nastopanje v dirkališčnem kolesarstvu. Se ti zdi, da ti to koristi tudi na cesti? Ali se boš v prihodnosti usmerila zgolj v eno izmed disciplin?
Treninge na velodromu imam v prvi vrsti rada prav zaradi tega, ker sem spoznala, koliko mi pomagajo pri hitrosti in eksplozivnosti na cesti. Prav v Aiglu, na velodromu centra, imamo tudi nekaj manjših dirk, katerih se bom z veseljem udeležila. V prihodnosti se vidim predvsem kot cestna kolesarka, bom pa z veseljem nadaljevala z izkoriščanjem možnosti treninga na velodromu.
Kakšne dirke pa ti sicer najbolj ustrezajo?
Najbolje se znajdem na bolj ravninskih dirkah, s kratkimi vzponi. Menim, da nisem čista sprinterka, vendar tudi ne hribolazka. Sem nekaj vmes (smeh). Sicer so mi posamične vožnje na čas zelo pri srcu.
Foto: WCC Team
Kateri so glavni cilji za prihajajočo sezono?
Res je, da sem zamenjala ekipo, vendar moj glavni cilj sezone ostaja enak kot prejšnje leto. Evropsko prvenstvo, ki bo potekalo septembra v Belgiji.
Kaj pa načrti za prihodnost? Glede na študij dietetike, se morda v prihodnosti vidiš tudi kot nutricionistka v kateri izmed profesionalnih kolesarskih ekip?
Plan je najprej poskusiti in videti, kam me pripelje moja športna kariera. Trudim se uskladiti tudi študij, saj me to področje zares zanima. Če bi se ponudila ta priložnost, bi z veseljem sprejela delo nutricionistke v kateri izmed ekip in tako pomagala športnikom. Kakorkoli pa si želim v svojem življenju ostati tesno povezana s športom.
Novinar
