Po dolgem in napornem študijskem letu je nujno potreben popoln odklop, za kar ni boljšega načina kot prijaviti se na AEGEE poletno šolo in se skupaj s še tridesetimi, do tedaj še nepoznanimi študenti iz cele Evrope odpraviti dvotedenski avanturi naproti.
Pričakovanje …
Po skoraj dveh mesecih načrtovanja in težkega čakanja na odhod, dobrem mesecu iskanja najugodnejše letalske karte, nekaj tednih usklajevanja s sopotnicama, kdaj in kako bi potovale, in 22 ur dolgi poti (ker je bila to pač najcenejša varianta) sem končno, polna pričakovanj, prispela na Ciper. Prva stvar, ki je buhnila vame, ko sem stopila iz letališča, je bila vročina – 40° C je na Cipru namreč nekaj povsem normalnega. Vendar sem se v petih urah, ko sem na letališču čakala še dva bodoča španska prijatelja, prepričala, da tako hudo le ni … s pomočjo vetra in malo sence se da prenesti tudi tako visoke temperature.
“Laško ima novo flaško”
Naslednje (in zelo prijetno) presenečenje so bili organizatorji naše poletne šole, člani AEGEE Magusa. Ker sem prispela že dva dni pred začetkom uradnega programa, smo ta čas izkoristili za spoznavanje in se ob turškem pivu in rak?ju dobro pripravili na najbolj norih štirinajst dni našega življenja. Za pravi mali šok pa je poskrbel eden od organizatorjev, saj mi je v (precej pravilni) slovenščini zrecitiral “Laško ima novo flaško”. Po začetnem začudenju mi je pojasnil, da je prej nekaj leti obiskal Slovenijo in si je najpomembnejše fraze, kot na primer “eno malo pivo, prosim” pač zapomnil. Tudi nas so naučili osnovne turške fraze, zapomnili predvsem najpomembnejše, kot na primer “Sus ve öp beni!” Kaj to pomeni? Pojdite na Ciper in vprašajte!
Welcome to the hotel Rebecca …
… se je glasila naša priredba pesmi Hotel California. Naš dom za naslednjih 14 dni je namreč postala Rebecca, ki med študijskim letom služi kot študentski dom, med poletno šolo pa je bila na voljo samo nam. Precejšen mir in tišino je uživala le prvih nekaj dni, ko pa se je tam zbralo 30 ljudi iz vse Evrope in za povrh še kakih 10 organizatorjev, je bila umirjenost pozabljena … Naslednja dva tedna je kar prekipevala od smeha, zabave, veselja, alkohola in pljuskov vode iz bazena. Živahno je bilo 24 ur na dan, saj smo vsako jutro dočakali sončni vzhod, nato pa izmeno počasi predali tistim redkim, ki so bili dovolj disciplinirani, da so vstajali za zajtrk (kar je meni uspevalo samo prve tri dni).
Dnevi so minevali …
… hitro, precej hitreje, kot smo si predstavljali, predvsem pa veliko hitreje, kot bi si želeli. Vsak dan smo imeli na programu številne aktivnosti, uspeli smo si ogledati skoraj vse dele turškega Cipra, obiskati nekaj osupljivo lepih starih gradov, ki so vsekakor bili vredni neskončne hoje v hrib opoldne po žgočem soncu, uživali smo na številnih rajskih plažah, ki se skrivajo na Cipru, preizkušali odlično turško hrano in se predvsem dobro imeli. En izmed zanimivejših dogodkov je bil European night, ko se je vsaka država, ki je bila zastopana na naši poletni šoli, predstavila s svojo tradicionalno jedjo in pijačo. V slovenski odpravi smo se odločili, da bomo pripravili polento, predvsem iz praktičnih razlogov: ni je težko pripraviti, pa še preveč prostora ni zavzela v prtljagi. Mrzlično kuhanje se je začelo okrog sedmih zvečer, obe kuhinji v našem “domu” pa sta se spremenili v pravo bojišče, saj smo se vsi pogumno podali v boj s testeninami, krompirjem, pa tudi med sabo, saj je kuhinjskih pripomočkov rahlo primanjkovalo … Okrog enih zjutraj smo s kuhanjem končno končali in pojedina se je začela. Naša polenta sicer ni bila hit večera, saj so jo “rahlo” zasenčile odlične testenine, ki so jih pripravili Italijani, pa tudi ostale okusne jedi, tako da je je velika večina žal pristala v smeteh (kot olajševalno okoliščino naj navedem, da je bil glavni problem gotovo v tem, da je prispela na mizo že precej mrzla). A se s tem nismo preveč obremenjevali, saj je medica, ki smo jo prinesli kot tradicionalno pijačo, definitivno pustila dober vtis! Posledice smo čutili predvsem naslednje jutro …
V družbi pomembnih …
Naše bivanje na Cipru ni minilo samo v znamenju večernih zabav in dnevnih ogledov, imeli smo namreč priložnost spoznati kar precej ljudi, ki na Cipru nekaj pomenijo. Organizatorji so nam omogočili obisk slovesnosti ob podelitvi častnega doktorata turškemu ministrskemu predsedniku, Recepu Tayyipu Erdo?anu. Na slovesnosti je nekaj udeležencev poletne šole celo dobilo priložnost povedati nekaj besed. Imeli smo tudi kosilo z rektorjem njihove univerze (Eastern mediterranean university), ki nam je povedal veliko zanimivih stvari o zgodovini Turčije in Cipra, omenil je tudi ciprski problem. Pri eni izmed večerij se nam je za kratek čas pridružil celo župan glavnega mesta, Nicosie.
Adijo … a ne za dolgo
Vse lepo se enkrat konča in tako je bilo tudi z našo poletno šolo. Seveda ni šlo brez neskončnih poslavljanj, solza in izmenjave telefonskih številk ter e-mailov. Kljub žalosti, da moramo domov, smo vsi odšli s čudovitimi spomini na zares nepozabno poletje in cel kup novih prijateljev in cele Evrope. “Zijuzun” … somewhere in Europe!”
Je zamikalo tudi vas?
Poletne šole AEGEE se dogajajo vsako leto na več kot 100 destinacijah po vsej Evropi. Če želite nepozabno poletje doživeti tudi sami, obiščite http://www.aegee-ljubljana.org/ za več informacij, vsekakor pa bodite pripravljeni aprila naslednje leto, ko potekajo prijave.
Veronika Žagar
